Poročilo o razvoju 2024
Poročilo o razvoju 2024
V Sloveniji sta močnemu pokovidnemu odboju gospodarstva, ki je bilo ob okrevanju v trgovinskih partnericah izdatno podprto tudi z ukrepi fiskalne politike, v razmerah energetske krize v letih 2022 in 2023 sledila umiritev gospodarske rasti ter vzpon inflacije. Vpliv rastočih stroškovnih pritiskov na konkurenčnost in zmanjšane kupne moči prebivalstva so blažili ukrepi podpore podjetjem in prebivalstvu. Gospodarska rast je po relativno slabšem letu 2022 lani znova presegla povprečje EU – BDP na prebivalca po kupni moči je leta 2023 dosegel 91 % povprečja EU. Se je pa zmanjševanje zaostanka za povprečno gospodarsko razvitostjo EU upočasnilo: če je v obdobju 2016–2019 ta upadel za kar 6 odstotnih točk, se je v obdobju 2020–2023 zmanjšal le za 2 odstotni točki. Javnofinančni saldo se je zaradi epidemije v letu 2020 prevesil v visok primanjkljaj, ki se je v naslednjih letih z umikanjem začasnih kovidnih ukrepov podpore podjetjem in prebivalstvu postopoma zniževal, v letu 2023 (–2,5 % BDP) pa so nanj še vedno precej vplivali ukrepi za blaženje energetske krize in odpravo posledic poplav. Glede na nova fiskalna pravila bo vzdržno zniževanje primanjkljaja zahtevalo s prednostnimi nalogami podprto načrtovanje. Razvoj človeških virov za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev ter zeleno in pametno preobrazbo je prepočasen, ob velikem pomanjkanju delovne sile pa je dostop do kakovostnih zaposlitev za nekatere prebivalce še vedno izziv. Kakovost življenja se postopoma izboljšuje; v letih 2022 in 2023 sta se rahlo povečali stopnji tveganja revščine in neenakosti, pred vedno večjimi izzivi pa sta dostopnost zdravstvenega varstva in sistema dolgotrajne oskrbe. Pregled preteklih gibanj in razvojnih izzivov na osnovi našega letošnjega Poročila o razvoju, podobno kot že predhodna leta, kaže, da so med ključnimi področji razvojne politike, ki jih je treba prednostno umestiti tudi v javnofinančni okvir, pospešitev rasti produktivnosti in prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo, spremembe v sistemih socialne zaščite (zdravstvo in pokojninski sistem) ter izboljšanje strateškega upravljanja javnih institucij. Glede na omejenost javnofinančnih virov bo doseganje ciljev na številnih področjih treba kombinirati tudi z vključevanjem zasebnih virov.
Prednostna področja ukrepanja, ki so ključna za dolgoročno vzdržen razvoj Slovenije in večjo kakovost življenja, se nanašajo na naslednje izzive:
Trendna rast produktivnosti ostaja šibka; nekateri njeni dejavniki se že nekaj let postopno izboljšujejo, a bo treba za znatnejši dvig produktivnosti pospešiti vlaganja v pametno in zeleno preobrazbo, procese poslovne preobrazbe podjetij pa razširiti ter poglobiti.
Izobraženost prebivalstva se že vrsto let povečuje, a je razvoj človeških virov za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev in zeleno ter pametno preobrazbo gospodarstva še prepočasen; v zadnjih letih so se poslabšali nekateri kazalniki kakovosti osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja.
Zdravstveno stanje prebivalstva je v zadnjih dveh letih skoraj doseglo raven pred epidemijo, dostopnost javnega zdravstvenega varstva in sistema dolgotrajne oskrbe pa sta pred vedno večjimi izzivi.
Ob velikem pomanjkanju delovne sile zaradi demografskih sprememb in najvišji stopnji delovne aktivnosti doslej je dostop do kakovostnih zaposlitev za nekatere prebivalce še vedno izziv.
Stopnja tveganja socialne izključenosti in dohodkovna neenakost sta med najnižjimi v EU, a sta se v zadnjih dveh letih nekoliko povečali. Kljub temu je stopnja tveganja revščine za nekatere družbene skupine že vrsto let slabša kot v povprečju EU.
Prehod v nizkoogljično gospodarstvo ob odsotnosti napredka v prometu in rabi obnovljivih virov energije poteka prepočasi, raba predelanih snovi kot merilo krožnosti gospodarstva ostaja razmeroma nizka.
Delovanje države se je v zadnjih letih na posameznih področjih izboljšalo, večina ključnih izzivov iz preteklih let pa ostaja; med njimi premalo učinkovito upravljanje javnega sektorja, precejšnje breme državne regulacije, nezaupanje v pravno državo in sodstvo, visoka zaznava korupcije, premajhna predvidljivost poslovnega okolja in zakonodaje; na področju varnosti in globalne odgovornosti se ohranjajo dobri rezultati.
Sporočilo za javnost ↗
Pregled razvoja Slovenije po kazalnikih:
1. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči
Slovenija je v letu 2023 dosegla 91 % razvitosti EU, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca po kupni moči (34.400 SKM), kar je za 1 o. t. več kot leta 2022 in enako dosedanjemu vrhu iz leta 2008. Iz dekompozicije bruto domačega proizvoda na prebivalca na produktivnost in stopnjo zaposlenosti je razvidno, da je zaostanek v gospodarski razvitosti za povprečjem EU v celoti posledica relativno nižje ravni produktivnosti, ki je v letu 2023 dosegla 85 % povprečja EU, kar je sicer največ doslej. Stopnja zaposlenosti pa je vsa leta nad povprečjem EU; v letih od 2019 do 2021 ga je presegala za 7 %, v letih 2022 in 2023 pa za 8 %.
Glede na povprečno raven razvitosti EU je bil položaj Slovenije leta 2023 le za 2 o. t. višji kot leta 2005, večina novih članic EU pa je v tem obdobju precej napredovala. V primerjavi z letom 2005 je 14 članic izboljšalo svoj položaj glede na povprečje EU, najbolj Irska (61 o. t.), med njimi pa razen Cipra prav vse nove članice. Trinajst članic se je v tem obdobju od povprečja EU oddaljilo, najbolj Grčija (28 o. t.), Luksemburg (16 o.t.) in Italija (15 o. t.). Od leta 2015 do leta 2019 se je Slovenija bolj pospešeno približevala povprečju EU (za 6 o. t.), od izbruha epidemije (2020) do leta 2023 pa je napredovala le za 2 o. t. V obdobju 2015–2023 so sicer najbolj napredovale Irska (31 o. t.), Romunija (21 o. t.), Bolgarija (16 o.t.) in Hrvaška (15 o. t.), najbolj pa so nazadovale Luksemburg (42 o. t.), Švedska (11 o. t.), Nemčija (9 o.t.) in Avstrija (8 o. t.). Povprečje EU sta v letu 2023 najbolj presegala Luksemburg (za 140 %) in Irska (za 112 %). Razkorak v kazalniku BDP na prebivalca po kupni moči v državah EU, ki je leta 2000 predstavljal razmerje 1 : 9,3 (Romunija / Luksemburg), se z leti zmanjšuje in je v letu 2023 znašal 1 : 3,7 (Bolgarija / Luksemburg).
2. Realna rast bruto domačega proizvoda
Močnemu pokovidnemu okrevanju gospodarstva je v razmerah energetske krize v letih 2022 in 2023 sledila umiritev gospodarske rasti. Gospodarska rast se je po upadu med gospodarsko-finančno krizo v obdobju 2014−2017 večinoma stopnjevala, v letih 2018−2019 pa se je predvsem zaradi umirjanja tujega povpraševanja in negotovosti glede mednarodnih trgovinskih in geopolitičnih odnosov začela upočasnjevati. Leta 2020 so zaradi epidemije in z njo povezanih omejitev upadle vse komponente BDP, z izjemo državne potrošnje. Leta 2021 je gospodarska aktivnost z močnim odbojem presegla raven pred epidemijo, k čemur je največ prispevala zasebna potrošnja, podprta z vladnimi ukrepi in znatnim znižanjem stopnje tekočega varčevanja. Leta 2022 je rast v prvi polovici leta še izhajala predvsem iz okrevanja po epidemiji, umiritev aktivnosti v mednarodnem okolju zaradi vojne v Ukrajini in energetske krize pa je skupaj z inflacijskimi vplivi na kupno moč vplivala na občutno umiritev aktivnosti do konca leta. Rast zasebne potrošnje je ob visoki zaposlenosti ostala razmeroma visoka. Na rast investicij in gradbene aktivnosti pa so pozitivno vplivale državne investicije, spodbujene tudi s sredstvi EU. Leta 2023 se je gospodarska rast nadalje umirila, zlasti v izvoznem delu gospodarstva, kar je bila posledica gospodarskega ohlajanja najpomembnejših trgovinskih partneric ter poslabšanja stroškovne in cenovne konkurenčnosti (gl. poglavje 1.2.1). Nižja je bila tudi rast zasebne potrošnje, predvsem zaradi vpliva inflacije na kupno moč gospodinjstev. Visoka pa je ostala rast investicij in gradbene aktivnosti.
Po letih relativno višje rasti se je leta 2020 realni BDP znižal manj kot v povprečju EU, rast v obdobju 2021−2023 pa je bila v povprečju višja. V zadnjih treh letih je bila rast nižja le v letu 2022, predvsem zaradi nadpovprečnega znižanja proizvodnje predelovalnih dejavnosti v razmerah energetske krize. Višja rast leta 2023 (Slovenija: 1,6 %, EU: 0,4 %) pa je bila posledica hitrejše rasti skoraj vseh komponent domače potrošnje. Rast gospodarske aktivnosti v Sloveniji je bila pred epidemičnim letom 2020 večinoma nižja, po tem letu pa večinoma višja kot v povprečju (netehtanem) preostalih novih članic EU.
3. Dolg sektorja država
Dolg sektorja država se je ob visoki rasti nominalnega bruto domačega proizvoda leta 2023 znižal na 69,2 % BDP. Leta 2020 se je zaradi sprejetih spodbujevalnih ukrepov za omilitev posledic covida-19 in gospodarskega upada v razmerju do BDP povečal za 14,2 o. t., na 79,6 % BDP. Ob močnem gospodarskem okrevanju in znižanju gotovinskih rezerv državnega proračuna v letu 2021 se je znižal za 5,2 o. t., v naslednjem letu pa je bilo znižanje nekoliko manjše (za 1,9 o. t.). V letu 2023 se je dolg sektorja država glede na BDP nadalje znižal za 3,3 o. t., na 69,2 %. Delež dolga se je znižal pod vplivom učinka nominalne rasti BDP, pa tudi manjšega primarnega primanjkljaja. Zaradi zviševanja donosnosti na državne obveznice so se izdatki za obresti v letu 2023 malenkost zvišali (na 1,2 % BDP), še vedno pa so bili bistveno nižji glede na najvišje ravni iz let 2014−2015 (3,2 % BDP) in tudi glede na leto 2019 (1,7 % BDP). V obdobju 2019−2023, ko so bile države izpostavljene številnim gospodarskim šokom, je bilo povečanje dolga sektorja država v Sloveniji med manjšimi (3,8 o. t.) v EU in manjše kot v povprečju držav evrskega območja (6,3 o. t.) in EU (5,4 o. t.), nekaj držav pa je dolg tudi zmanjšalo.
4. Javnofinančno ravnotežje
Primanjkljaj sektorja država se je leta 2023 nadalje znižal in znašal 2,5 % BDP. Izboljševanje javnofinančnega položaja v obdobju 2015−2019 so prekinile izjemne okoliščine epidemije covida-19, zaradi česar se je ta v letu 2020 močno poslabšal (primanjkljaj v višini 7,6 % BDP). Ob pokovidnem okrevanju in nižjih izdatkih za blažitev posledic epidemije se je primanjkljaj do leta 2022 znižal na 3 % BDP in v letu 2023 še nadalje na 2,5 % BDP. Rast prihodkov se je lani povečala na 10,6 % (s 7,4 % v letu 2022), k čemur so prispevale vse glavne skupine prihodkov: davki, socialni prispevki, prihodki od lastnine države ter EU viri. Rast izdatkov je bila v letu 2023 (9,5 %) nekoliko nižja od rasti prihodkov, v primerjavi s predhodnim letom (4 %) pa se je precej okrepila. To je izhajalo zlasti iz povečanja izdatkov za subvencije podjetjem (energetska draginja, poplave) in dviga plač v javnem sektorju, po znižanju teh dveh kategorij izdatkov v predhodnem letu zaradi umika ukrepov za blažitev posledic epidemije. Rast investicij sektorja država je bila tudi lani visoka, 9,3-odstotna (zaključevanje finančne perspektive 2014−2020 vključno z REACT-EU, sredstva iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, sanacija škode po poplavah), vendar nižja kot v letih 2021–2022, ko je bila v pokovidnem okrevanju okoli 26-odstotna. Nižja kot predhodno leto je bila tudi rast izdatkov za socialna nadomestila in transferje.
Po oceni iz Jesenske napovedi EK se je primanjkljaj v evrskem območju s 3,6 % BDP leta 2022 znižal na 3,2 % leta 2023. Te napovedi kažejo, da je primanjkljaj v številnih državah ostal nad referenčno mejo 3 % BDP, zaradi znatno upočasnjene gospodarske rasti in ob ukrepih za podporo gospodarstvu in prebivalstvu zaradi visokih cen energentov in hrane. Učinek teh ukrepov, ki obsegajo znižanja davkov, transferje posameznikom, subvencije na energente in proizvodnjo, cenovne kapice na trgih energije ter davek na nepričakovane prihodke, na javnofinančni primanjkljaj je po oceni EK (2023a) v EU-27 znašal 1,2 % BDP (1,4 % BDP v letu 2022), enako v Sloveniji (1,2 % BDP v letu 2023 in 1,1 % v letu 2022). Fiskalna politika je bila po oceni EK v državah evrskega območja lani z vidika naravnanosti precej heterogena, v povprečju pa restriktivna (kot tudi v Sloveniji).
5. Tekoči račun plačilne bilance in neto finančna pozicija Slovenije do tujine
Po enoletnem primanjkljaju je bil v letu 2023 saldo tekočega računa plačilne bilance znova v visokem presežku (2,8 mrd EUR ali 4,5 % BDP). Leta 2020 se je z epidemijo, ki je močno omejila domače trošenje, presežek tekočega računa povečal na najvišjo raven doslej (7,2 % BDP). Zaradi hitrejšega okrevanja domačega povpraševanja v primerjavi s tujim in poslabšanih pogojev menjave ob izrazitih nihanjih cen surovin na svetovnem trgu se je presežek tekočih transakcij v letu 2021 precej znižal in se leta 2022 prevesil v primanjkljaj. K vnovičnemu presežku v letu 2023 je največ prispeval saldo blagovne menjave, saj se je realni uvoz blaga zmanjšal še bolj kot izvoz. Na velik upad uvoza sta vplivala zlasti znižanje zalog in manjša potrošnja gospodinjstev. Poleg količinskih gibanj, ki so k letni spremembi blagovnega salda (2,6 mrd EUR) prispevala 1,5 mrd EUR, so na saldo vplivali tudi izboljšani pogoji menjave, in sicer v višini 1,1 mrd EUR. Rast storitvenega presežka se je nadaljevala, najbolj v menjavi transporta in gradbenih storitev.
Mednarodna investicijska pozicija Slovenije se je leta 2023 še izboljšala in bila prvič po letu 2002 pozitivna. V primerjavi z letom 2022 so se skupne terjatve glede na BDP povečale, skupne obveznosti pa so ostale približno nespremenjene. Neto odlivi BS in zasebnega sektorja so bili višji od neto prilivov finančnih sredstev države. BS je povečala obveznosti do tujine, še bolj pa terjatve iz gotovine in vlog v okviru plačilnega prometa TARGET, kar je bilo večinoma povezano s plasiranjem denarja domačih poslovnih bank v tujino in z izdajami vrednostnih papirjev v Sloveniji. Državni sektor je leta 2023 povečal neto obveznosti do tujine. Država je povečala dolg do tujih portfeljskih vlagateljev in tujih posojilodajalcev. Zaradi višjih kratkoročnih obrestnih mer na mednarodnih denarnih trgih so se povečale terjatve v delu finančnih derivativov. Zasebni sektor je povečal neto terjatve do tujine. Nefinančne družbe, domače poslovne banke in investicijski skladi so okrepili finančne naložbe v tuje lastniške in dolžniške vrednostne papirje. Gospodinjstva so ob naraščajočih obrestnih merah in s tem višjih donosih povečala depozite na računih v tujini, drugi finančni posredniki pa so povečali dolg do tujih posojilodajalcev. Priliv tujih neposrednih naložb v Slovenijo se je v zadnjih letih povečal zaradi prodaje deležev v domačih podjetjih in dokapitalizacije ter je presegal vrednost slovenskih neposrednih naložb v tujino.
6. Finančna stabilnost
Finančni sistem je tudi v zadnjem obdobju ob umirjanju gospodarske aktivnosti ostal stabilen. Delež nedonosnih terjatev se je v zadnjih letih precej zmanjšal, po podatkih EBA je bil v tretjem četrtletju 2023 celo nekoliko pod povprečjem evrskega območja. Podatki Banke Slovenije kažejo, da avgustovske ujme niso vplivale na povečanje deleža nedonosnih terjatev. Razmeroma visok ostaja le delež v dejavnostih, ki so bile najbolj prizadete med epidemijo (npr. gostinstvo), a se je tudi tu že precej znižal. ECB je med letom 2023 nadaljevala normalizacijo denarne politike, konec leta pa ob umirjanju inflacijskih pritiskov prenehala dvigovati osrednje obrestne mere. Te so se v letu 2023 povišale za 200 b. t. in dosegle ravni, primerljive z letom 2008. Zaradi tega so se pogoji zadolževanja za podjetja, gospodinjstva in države v Sloveniji in EU poslabšali. Donosnost do dospetja državnih obveznic in obrestne mere za posojila podjetjem so se konec leta 2023 sicer nekoliko znižale, a so bile višje od povprečja EU oz. evrskega območja.
Banke so v letu 2023 ohranile visoko kapitalsko ustreznost in likvidnost. Kapitalska ustreznost bančnega sistema se je ob znižanju tveganju prilagojene aktive (odprodaja leasing družbe, manjše izpostavljenosti do države ter umirjanje kreditne aktivnosti) in povečanju kapitala zaradi zadržanih dobičkov še izboljšala in bila glede na minimalne kapitalske zahteve razmeroma visoka. Povišala se je tudi likvidnost, ki je med najvišjimi v evrskem območju in kaže na dobro sposobnost pokrivanja neto likvidnostnih odlivov v kratkoročnem stresnem obdobju (BS, 2023a). Čeprav so se prilivi vlog domačih nebančnih sektorjev v banke leta 2023 občutno znižali (za več kot 60 %, na 1 mrd EUR, po visokih prilivih v obdobju 2020–2022), to ni zahtevalo drugih virov financiranja, saj se je kreditna aktivnost bank še izraziteje upočasnila. Delež tujih virov financiranja se je sicer nekoliko okrepil, a je bil še vedno na razmeroma nizki ravni. V drugi polovici leta 2023 se je ob dvigu depozitnih mer nekoliko izboljšala tudi ročnostna struktura depozitov nebančnih sektorjev. Še vedno prevladujejo vloge čez noč (80 %), se je pa njihov delež v primerjavi z letom 2022 znižal za približno 5 o. t.
7. Razvitost finančnega sistema
Zaostanek Slovenije za EU v razvitosti finančnega sistema ostaja velik. Bilančna vsota bančnega sistema se je leta 2023 kljub krčenju kreditne aktivnosti povečala za 5,1 %, vrednost kazalnika bilančne vsote glede na BDP pa se je ob višji nominalni rasti BDP še nekoliko znižala in znašala približno 30 % povprečja EU. Rast bilančne vsote je na naložbeni strani izhajala predvsem iz povečanja sredstev pri centralni banki, krepil pa se je tudi obseg dolžniških vrednostnih papirjev tujih denarnih institucij. Na strani virov financiranja pa so se krepile predvsem vezane vloge domačih nebančnih sektorjev in izdani dolžniški vrednostni papirji. Banke so ob dobrih poslovnih rezultatih oblikovale dodaten kapital in rezerve. Zniževanje razmerja med krediti in depoziti, ki se je leta 2022 prekinilo, se je v letu 2023 nadaljevalo in doseglo raven 0,67, kar je za več kot polovico nižje kot leta 2008, ko je bilo najvišje. Zaostanek v razvitosti kapitalskega trga za povprečjem EU, merjen z obsegom tržne kapitalizacije delnic glede na BDP, se je leta 2023 nekoliko zmanjšal, a je še vedno dosegal le približno petino povprečja EU. Tržna kapitalizacija delnic, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, se je leta 2023 ob rasti na kapitalskih trgih povišala za skoraj petino. Velik del slovenskega kapitalskega trga predstavljajo predvsem državne obveznice, financiranje podjetij z izdajo delnic in tudi obveznic pa je v primerjavi z drugimi viri financiranja še vedno zanemarljivo, nizek pa je tudi obseg trgovanja z izdanimi vrednostnimi papirji, kar ne privlači novih vlagateljev.
Razvojni zaostanek za povprečjem EU na področju zavarovalništva se je leta 2022 še zmanjšal in ostal manjši kot v drugih segmentih finančnega sistema. Obseg zavarovalnih premij glede na BDP je presegel 70 % povprečja EU. Premije so se v Sloveniji povečale za 7 %, v EU pa je njihov obseg stagniral. Rast premij neživljenjskih zavarovanj je z 8,5 % (EU 5 %) izenačila najvišjo rast v zadnjih desetih letih, obseg premij življenjskih zavarovanj pa se je po dveh letih zniževanja zvišal za 3,5 %, v EU pa znižal za skoraj 5 %. Tako se je razkorak na segmentu življenjskih zavarovanj zmanjšal, a Slovenija tu še vedno dosega le manj kot dve petini povprečja EU. Obrestne mere za depozite so se v preteklem letu sicer nekoliko povišale, a ostajajo nižje od povprečja v evrskem območju. Velik obseg vlog gospodinjstev v bankah, ki še naprej narašča, ohranjanje nizkih pasivnih obrestnih mer in ponudbe državnih vrednostnih papirjev neprofesionalnim vlagateljem bi lahko pospešile premik varčevalnih navad gospodinjstev v dobro varčevanja za starost, kar bi v prihodnje lahko povečalo delež življenjskih zavarovanj in naložb na kapitalskih trgih.
8. Regionalne razlike v BDP na prebivalca
Vrzel v BDP na prebivalca med osrednjeslovensko in preostalimi regijami se je v letu 2022 ob upočasnitvi gospodarske rasti v večini regij zmanjšala. Realnemu padcu BDP v vseh regijah v prvem letu epidemije in pospešku rasti leta 2021 je v letu 2022 sledila večinoma skromna gospodarska rast. Obalno-kraška regija, ki ima v strukturi svojega gospodarstva velik delež gostinske in turistične dejavnosti in jo je epidemija covida-19 najbolj prizadela, je imela v letu 2022 najvišjo gospodarsko rast (9,7 % realno) med regijami. To je zmanjšalo njen zaostanek v BDP na prebivalca in jo ponovno približalo slovenskemu povprečju, ne pa še predkoronski ravni. Visoko gospodarsko rast je imela še gorenjska regija, poleg obalno-kraške edina z višjo rastjo BDP v primerjavi s predhodnim letom. Realni BDP je upadel v jugovzhodni Sloveniji, najbolj v posavski regiji (-6 %), kar je povečalo zaostanek za slovenskim povprečjem. V osrednjeslovenski regiji, ki je po gospodarski rasti izstopala leto prej, se je BDP realno povečal le za 1,7 % (Slovenija za 2,5 %), kar je tudi glavni razlog za zmanjšanje razlik med osrednjeslovensko in preostalimi regijami.
Na zmanjšanje regionalnih razlik v letu 2022 kaže tudi sorazmerna razpršenost regionalnega BDP na prebivalca. Ta je znašala 24,1 % in bila za 0,7 o. t. nižja kot leto prej, vendar še ni dosegla vrednosti pred epidemijo. Razlika med statističnima regijama s skrajnima vrednostma se je zaradi nižje rasti BDP na prebivalca v osrednjeslovenski regiji in višje v zasavski regiji nekoliko zmanjšala (1 : 2,7). Razlike so se zmanjšale tudi znotraj kohezijske regije zahodna Slovenija.
Statistične regije, z izjemo osrednjeslovenske, v BDP na prebivalca zaostajajo za evropskim povprečjem in tudi nekaterimi sosednjimi regijami v drugih državah. Leta 2022 je med slovenskimi statističnimi regijami evropsko povprečje presegla le osrednjeslovenska regija (za 31 indeksnih točk), ponovno pa je vrzel do evropskega povprečja najbolj povečala posavska regija. Kohezijska regija zahodna Slovenija je za 9 indeksnih točk presegla evropsko povprečje, kohezijska regija vzhodna Slovenija pa je bila s 73 indeksnimi točkami evropskega povprečja še naprej med manj razvitimi. Zaostanek za evropskim povprečjem je najbolj zmanjšala obalno-kraška regija (za 6 indeksnih točk). Glede na precejšnje zaostajanje večine regij se zdi razvojno dohitevanje evropskega povprečja izjemno zahteven dolgoročni cilj regij, zato za primerjavo navajamo tudi razkorak posameznih statističnih regij do sosednjih regij v drugih državah. Leta 2021 je osrednjeslovenska regija po BDP na prebivalca presegala regijo Celovec - Beljak za tri indeksne točke, goriška je zaostajala za italijansko Gorico za devet indeksnih točk, pomurska je bila na ravni madžarske Železne županije (Vas), za 7 indeksnih točk pa je presegala madžarsko regijo Zalo.
9. Produktivnost
Zmanjševanje razkoraka v ravni produktivnosti do povprečja držav EU se je med epidemijo in energetsko krizo postopno nadaljevalo. Slovenija je leta 2023 dosegla 85 % povprečja EU v ravni produktivnosti (v standardih kupne moči), kar je 2 o. t. več kot leta 2019. To je bilo ob izrazitem poslabšanju v času gospodarsko-finančne krize in ponovnem postopnem dohitevanju po njej za odstotno točko več od dosedanjega vrha iz leta 2008 in še vedno daleč od zastavljenega cilja SRS do leta 2030 (95 % povprečja EU).
Med energetsko krizo se je realna produktivnost znižala zlasti v izvozno usmerjenih dejavnostih. S ciklično upočasnitvijo rasti aktivnosti – ob hkratni rasti zaposlenosti – se je produktivnost celotnega gospodarstva, merjena z realnim BDP na zaposlenega, leta 2023 ohranila na podobni ravni kot pred energetsko krizo (znižanje za 0,4 % v letu 2022 in povišanje za 0,4 % v letu 2023). Pod vplivom šibkejšega tujega povpraševanja in neugodnih razmer na energetskih trgih so k rasti produktivnosti v obdobju 2021–2023 negativno prispevale (energetsko intenzivna) industrija ter dejavnosti transporta in trgovine. To so dejavnosti, ki so bile v preteklem desetletju pomemben vzvod rasti produktivnosti in realne konvergence do razvitejših držav EU. Nasprotno pa se je ob nadaljevanju visoke aktivnosti v letu 2023 po trenutno razpoložljivih podatkih močno povečala ustvarjena dodana vrednost na zaposlenega v gradbeništvu. Produktivnost na znanju temelječih storitev – IKT ter strokovnih, znanstvenih, tehničnih in drugih poslovnih dejavnostih – se je po visoki rasti v letu 2022 lani znižala, a je bil vzrok za to obsežno zaposlovanje, medtem ko se je dodana vrednost v letu 2023 celo nekoliko zvišala.
10. Stroški dela na enoto proizvoda
Stroški dela na enoto proizvoda, ki prikazujejo razmerje med nominalnimi plačami in produktivnostjo, so se leta 2023 močno povišali. Njihova rast se trendno nakazuje že od leta 2019 ob sicer močnih letnih nihajih, ki so v zadnjem obdobju zaznamovala makroekonomske agregate. Leta 2022 je rast stroškovnih pritiskov ublažilo predvsem prelivanje v cene (merjeno z deflatorjem dodane vrednosti), kar pa lani ni več zadostovalo za ublažitev okrepljene rasti nominalnih plač oz. natančneje sredstev za zaposlene na zaposlenega (+11,8 %). Ta je za več kot 2 o. t. presegla rast nominalne produktivnosti (9,3 %; 0,4 % realno). S tem so realni stroški dela na enoto proizvoda presegli tudi ravni iz obdobja finančno-gospodarske krize, ko se je stroškovna in posledično cenovna konkurenčnost slovenskega gospodarstva močno poslabšala, izrazito pa so se v tistem obdobju znižali tudi dobički.
Rast stroškov dela na enoto proizvoda je bila leta 2023 visoka zlasti v tržnih storitvah in predelovalnih dejavnostih, kjer povečanja močno odstopajo tudi od povprečja EU. V predelovalnih dejavnostih je rast nominalnih plač (+12,3 %) za več kot 2 o. t. presegala rast nominalne produktivnosti, merjene z dodano vrednostjo na zaposlenega (10,0 %). To je privedlo tudi do nadaljnjega razkoraka do trgovinskih partneric in povprečja EU, kjer je bila rast plač (6,6 %) bližje rasti nominalne produktivnosti (5,9 %). Podobno se je v letu 2023 še povečal razkorak v stroških dela na enoto proizvoda do povprečja EU tudi v storitvenih dejavnostih, izraziteje pri tradicionalnih tržnih storitvah (trgovina, promet, gostinstvo), kjer so se stroški dela na enoto proizvoda v Sloveniji povišali za 7,1 %. Ob obsežnem zaposlovanju so povečanje stroškov dela na enoto proizvoda beležile tudi na znanju temelječe storitve (4,7 %), kamor uvrščamo informacijsko-komunikacijske, strokovne, znanstvene in tehnične in druge poslovne dejavnosti. V gradbeništvu je stroškovne pritiske v letu 2023 blažila visoka rast produktivnosti, tj. dodane vrednosti na zaposlenega, zato so se kljub nadpovprečni rasti plač stroški dela na enoto proizvoda v letu 2023 znižali.
11. Izvozni tržni delež
Slovenski izvozni tržni delež na svetovnem trgu blaga se je po dveh letih krčenja v prvih treh četrtletjih 2023 povečal za 6 %. V letih 2021 in 2022 se je zmanjšal za 2,4 % oz. 4,8 %. Zmanjšanje v letu 2021 je bilo močno povezano s proizvodno specializacijo slovenskega izvoza, saj je bilo tuje povpraševanje po nekaterih za Slovenijo pomembnejših skupinah izdelkov (npr. vozil) skromno, precej pa se je povečala vrednost zunanjetrgovinske menjave surovin (podkrepljene z rastjo cen), ki imajo v slovenskem izvozu relativno majhen delež. K zmanjšanju tržnega deleža v letu 2022 pa je v večji meri prispevalo poslabšanje konkurenčnosti, saj se je globalni rasti cen surovin pridružila še visoka rast stroškov dela in cen v domačem okolju. Negativen vpliv poslabšanja konkurenčnosti potrjujejo tudi količinski podatki, ki nakazujejo počasnejšo rast (2022) oz. globlji padec (2023 q1-q3) realnega izvoza Slovenije v primerjavi s količinskimi gibanji svetovnega povpraševanja. Kljub izrazitemu poslabšanju stroškovne in cenovne konkurenčnosti (gl. poglavje 1.2.1), ki je bilo dokaj primerljivo tistemu med gospodarsko-finančno krizo, pa je bilo po trenutnih podatkih zmanjšanje izvozne uspešnosti v letih 2022–2023 manjše kot v obdobju 2008–2012, merjeno z vrednostnim in tudi količinskim tržnim deležem.
Tržni delež na trgu EU se je v prvih treh četrtletjih leta 2023 v povprečju povečal za 3 %, gibanja večjih skupin proizvodov pa so se močno razlikovala. Podrobnejši podatki za izvozno-uvozne tokove držav EU, kamor je usmerjenega približno tri četrtine slovenskega izvoza blaga, kažejo, da so k rasti tržnega deleža v letu 2023 največ prispevali razni industrijski stroji in naprave, katerih tržni deleži so se povečali tudi med zdravstveno in energetsko krizo. Po dveh letih krčenja se je v povprečju v prvih treh četrtletjih 2023 povečal tudi tržni delež farmacevtskih izdelkov, kjer pa je na trg EU usmerjena le dobra polovica izvoza. Med energetsko intenzivnimi izdelki se je slovenski tržni delež na trgu EU po močnem upadu v predhodnem letu povečal pri kemičnih in nekovinskih mineralnih izdelkih. Tržni deleži preostalih energetsko intenzivnih izdelkov – papirnih in kovin – pa so se v letu 2023 zmanjšali. Izmed večjih skupin izdelkov se je tržni delež na trgu EU v letu 2023 nadalje zmanjšal pri električnih strojih in napravah ter pri cestnih vozilih. Slednji je bil že za približno tretjino nižji kot pred izbruhom epidemije covida-19.
12. Neposredne tuje investicije
Tokovi neposrednih tujih investicij (NTI) so se po okrepitvi v pokovidnem obdobju (2021–2022) v letu 2023 umirili ob poslabšanih pogojih financiranja mednarodnih investicijskih projektov (zaradi povečane inflacije in obrestnih mer). Vrednost vhodnih NTI se je v zadnjih devetih letih (2015–2023) sicer več kot podvojila, predvsem v obliki priliva lastniškega kapitala, deloma pa tudi zaradi dolžniških instrumentov. Višje vhodne NTI so bile predvsem posledica pospešitve privatizacije, splošno večje prodaje lastniških deležev v slovenskih podjetjih, pa tudi več širitev že obstoječih podjetij s tujim kapitalom in novih (greenfield) investicij. V Slovenijo so največ investirale države EU, naše najpomembnejše trgovinske partnerice (Avstrija, Nemčija, Italija, Hrvaška in Švica) so imele približno tri petine celotne vrednosti neposrednih naložb. Povprečna implicitna stopnja donosa neposrednih tujih naložb je znašala 7,8 % in je bila najvišja med komponentami mednarodnih naložb, kar odraža dolgoročni interes tujih neposrednih vlagateljev. Izhodne NTI so se od leta 2014 povečevale, a razmeroma skromno. V letu 2023 je bilo njihovo stanje za 48,2 % višje kot leta 2010. Slovenski neposredni investitorji imajo večino neposrednih naložb v državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Padajoči delež blagovnega izvoza na to območje v preteklih osmih letih nakazuje, da Slovenija del prejšnjega izvoza nadomešča tudi z lokalno proizvodnjo na teh trgih. Povprečna implicitna stopnja donosa slovenskih neposrednih naložb v tujino je znašala 3,3 %.
Slovenija ostaja med državami EU z najnižjim deležem stanja vhodnih NTI v BDP. Delež vhodnih NTI v primerjavi z BDP se je do leta 2023 povečal na 34,0 % BDP, a je ostal nižji kot v novih članicah EU kljub najhitrejši rasti med temi državami v obdobju 2009–2022. Glede deleža izhodnih NTI v primerjavi z BDP je Slovenija med novimi članicami EU prehitela Romunijo, Bolgarijo, Poljsko, Slovaško, Litvo, Hrvaško in Latvijo.
13. Evropski inovacijski indeks
Slovenija se je po evropskem inovacijskem indeksu (EII) tudi v letu 2023 uvrstila med zmerne inovatorke, znaten zaostanek za povprečjem vodilnih inovatork se je zato ohranil. Kazalnik EII meri povprečno uspešnost raziskovalno-inovacijskih sistemov članic EU in jih razvršča v štiri skupine. Ocenjevanje napredka držav v zadnjem merjenju EII je temeljilo na referenčni vrednosti povprečja EU iz leta 2016. Slovenija se je v letu 2023 že peto leto zapored uvrstila med zmerne inovatorke, njen rezultat je presegel povprečje celotne skupine. Pred letom 2018 se je z vrednostjo EII blizu povprečja EU uvrščala skupino višje (močne inovatorke). Uspešnost inovacijskega sistema, merjena z EII, se je v obdobju 2016–2020 poslabševala, v letu 2021 se je negativni trend prekinil, kar je v letu 2023 vodilo do najboljšega rezultata Slovenije v odnosu do povprečja EU. Še vedno pa je bil skupni napredek Slovenije v obdobju 2016–2023 peti najmanjši v EU. Slovenija tako še vedno močno zaostaja za skupino vodilnih inovatork, kar je sicer cilj SRS za leto 2030 (gl. tabelo).
Nezadostna vlaganja v RRD so v obdobju 2016–2023 pomembno slabila uvrstitev Slovenije na lestvici EII, nekateri kazalniki inovacijskih aktivnosti pa so delovali v nasprotni smeri. Naložbe v RRD so bile prenizke v javnem in poslovnem sektorju, prve so znatno zaostajale že za povprečjem EU, še bolj pa oboje za vodilnimi inovatorkami. Od leta 2019 so javna vlaganja v RRD začele povečevati nekatere države V4 (zlasti Poljska, Češka je vseskozi vlagala več od Slovenije). Vlaganja poslovnega sektorja sicer še ostajajo prednost pred V4, pri tem je bilo spodbudno, da so v zadnjih treh letih že nekoliko presegla povprečje EU. Med njimi pa so bili pomembno manjši inovacijski izdatki, ki niso bili povezani z izvajanjem RRD. Večje število uvedenih inovacij proizvodov in poslovnih procesov v MSP v obdobju 2018–2020 pa je vplivalo na boljšo slovensko uvrstitev glede na povprečje EU, v prvem tipu inovacij pa tudi glede na povprečje vodilnih inovatork.
14. Izdatki za RRD in število raziskovalcev
Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) so se v obdobju 2018–2022 nominalno povečevali, v relativni primerjavi glede na BDP pa še vedno zaostajajo za obdobjem 2011–2015. V letu 2022 so bili skupni izdatki za RRD nominalno najvišji doslej (1.195 mio EUR), izraženi relativno pa so že tretje leto zapored stagnirali na ravni okoli 2,1 % BDP, kar je še vedno nekoliko pod povprečjem EU in precej manj kot v vodilnih inovatorkah. Tudi naložbe javnega sektorja za RRD so bile v letu 2022 nominalno najvišje doslej, a z 0,55 % BDP krepko zaostajajo za ravnjo iz leta 2011, preden so se s konsolidacijo javnih financ začele krčiti. Razmeroma nizke so bile tudi v mednarodni primerjavi (2021 EU: 0,71, VI-brez Danske: 0,73 in V4: 0,58 % BDP). Investicije poslovnega sektorja po upadu v obdobju 2015–2017 stagnirajo na okoli 1 % BDP (2021 EU: 1,30, VI-brez Danske: 1,74 in V4: 0,71 % BDP), obseg RRD, ki ga poslovni sektor izvede, pa je imel v tem obdobju skromno tendenco rasti (relativno glede na BDP), a je bil tudi ta precej pod doseženim vrhom v letu 2013.
Rast števila raziskovalcev poslovnega sektorja se je v letu 2021 prekinila, njihovo število je v zadnjih dveh letih stagniralo na visoki ravni. V obdobju 2008–2020 se je število raziskovalcev (v ekvivalentu polnega delovnega časa) povečevalo predvsem v poslovnem sektorju, ki je tudi največji zaposlovalec. V letih 2008–2022 je v povprečju zaposloval 54,3 % raziskovalcev, v letu 2022 pa 57,9 %. Delež slovenskega poslovnega sektorja je sicer že vse od 2011 večji od povprečja EU, znatno pa zaostaja za povprečjem vodilnih inovatork, kar ob sočasnem nenehnem povečevanju deleža v skupini V4 zahteva dodatno pozornost (2022 EU: 56,7 %, VI: 68,1 %, V4: 54,4 %). Javni sektor se je v obdobju 2011–2017 soočal s krčenjem števila raziskovalcev, po letu 2018 se je ta trend sicer prekinil, kar skupaj s povečanimi sredstvi tudi za mlade raziskovalce (ARRS, 2023) sicer nakazuje na izboljšanje trenda, a izzivi za boljše karierne pogoje ostajajo še precejšnji (UMAR, 2023d).
15. Intelektualna lastnina
Slovenija je po številu patentnih prijav pri EPO v letu 2023 znatno zmanjšala zaostanek za povprečjem EU, ki pa ostaja velik, prav tako tudi za vodilnimi inovatorkami. Po začasnih podatkih Evropskega patentnega urada (EPO) so slovenski prijavitelji leta 2023 vložili 72 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar je bilo sicer skoraj za petino več od povprečja v obdobju 2008–2023, a je vrzel še znatna. V tem obdobju je bilo namreč povprečje EU 2,4-krat večje od slovenskega, vodilnih inovatork pa kar 5,7-krat večje. Slovenija se je po stopnji patentibilnosti, merjeni s številom patentnih prijav na milijon prebivalcev, v obdobju 2008–2023 uvrščala okoli 13. mesta med članicami EU in bila vodilna med novimi članicami EU, pa tudi pred nekaterimi podobno razvitimi državami (Španija, Portugalska). V letih 2014–2023 so slovenski prijavitelji okoli 20 % prijav oddali na dveh tehnoloških področjih (električni stroji, aparati in energija ter organska fina kemija), na področju tehnologij, povezanih z medicino, pa okoli 10 % (EPO, 2024).
Slovenija pri znamkah po letu 2011 dosega znaten napredek, pri modelih pa navkljub premiku v letih 2022 in 2023 še vedno močno zaostaja. Pri pravnem varstvu znamk EU je Slovenija v obdobju 2008–2023 večinoma povečevala število vlog na milijon prebivalcev in od leta 2019 presega povprečje EU. Pri številu registriranih modelov Skupnosti pa je visok zaostanek za povprečjem EU vztrajal skozi celotno obdobje 2008–2021, v zadnjih dveh letih se je stanje sicer nekoliko izboljšalo, a še vedno kaže na šibko zavedanje o pomenu dizajna za povečanje dodane vrednosti. Prijavitelji si pri tem z eno samo prijavo na EUIPO zagotovijo pravno zaščito ene ali druge omenjene pravice intelektualne lastnine (IL) na celotnem ozemlju EU, kar pomeni relativno nižje stroške in znatno hitrejše pravne postopke varstva kot pri patentih, kar vpliva na njihovo privlačnost med podjetji vseh velikosti in dejavnosti.
16. Okoljska odgovornost organizacij
Najbolj razširjeno okoljsko spričevalo v Sloveniji ostaja mednarodni standard ISO 14001, sledi okoljska nalepka ecolabel, najskromnejša pa je razširjenost sistema ravnanja z okoljem EMAS. V mednarodni primerjavi pa Slovenija najbolj izstopa po razširjenosti okoljskih nalepk ecolabel, kjer se med državami EU uvršča na 2. mesto, za Avstrijo. K temu v veliki meri prispevajo turistične nastanitve, ki v Sloveniji predstavljajo več kot 70 % podeljenih okoljskih nalepk (v EU okoli 23 %). Tudi razširjenost standarda ISO 14001, ki je kot mednarodni standard odgovornega ravnanja z okoljem najbolj razširjen okoljski certifikat, je v Sloveniji večja kot v EU, še vedno pa Slovenija zaostaja za večino novih članic. Najpočasneje se tako v Sloveniji kot v EU širi shema EMAS, kjer se Slovenija uvršča pod povprečje EU, vendar višje kot večina novih članic.
Glede na številnost in raznolikost okoljskih znakov se zanje v EU uvajajo enotna pravila, da se omeji t. i. zeleno zavajanje potrošnikov. Na notranjem trgu EU obstaja več različnih okoljskih znakov z različnimi modeli upravljanja (oz. različnimi ravnmi zanesljivosti, nadzora in preglednosti), njihovo število pa se še povečuje. To vpliva na sposobnost potrošnikov sprejemati okoljsko trajnostne odločitve. EK je tako spomladi 2023 pripravila predlog Direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (oz. Direktiva o zelenih trditvah) z namenom omejiti zeleno zavajanje potrošnikov in tako omogočiti, da potrošniki sprejemajo bolj trajnostne odločitve. Predlog direktive zagotavlja skupna pravila za okoljske znake, ki bodo presegala obstoječo zakonodajo, kot je uredba o znaku EU za okolje, sistem za okoljsko ravnanje in presojo EMAS, predpisi o znaku za ekološko kmetovanje, označevanje energijske učinkovitosti in oznaka CE. Predlog direktive naj bi deloval kot varnostna mreža za vse sektorje, v katerih okoljske trditve ali znaki niso urejeni na ravni EU (Rdeči karton zelenemu zavajanju, 2023, Direktiva o zelenih trditvah, 2023).