Delež odraslih (25–64 let) s terciarno izobrazbo se približuje cilju SRS, hkrati pa je še precej manjši kot v večini gospodarsko razvitejših držav. Leta 2019 je znašal 33,3 % in je bil večji kot v EU (31,6 %), vendar precej manjši od najboljše deseterice, kjer je najmanj 40-odstoten. V drugem četrtletju leta 2020, ko je bil prvi val epidemije covida-19, se je še povečal in je znašal 35,3 %, približno toliko kot tudi v tretjem četrtletju 2020, ter je dosegel cilj SRS do leta 2030 (35 %). Dolgoletna rast deleža je povezana z veliko vključenostjo mladih v terciarno izobraževanje in prehajanjem mlajših, v povprečju bolj izobraženih, v višje starostne skupine (demografski učinek). Posledično se je v obdobju 2008–2019 delež odraslih s terciarno izobrazbo najbolj povečal v starostnih skupinah 35–44 let in 25–34 let, v katerih je leta 2019 tudi najbolj presegal povprečje EU. V starostni skupini 30–34 let je od leta 2013 tudi večji od cilja EU, ki je 40 %, vendar pa manjši kot v večini gospodarsko razvitejših držav EU. Delež terciarno izobraženih žensk (25–64 let) je bil zaradi večje vključenosti v terciarno izobraževanje večji kot delež moških. Večji delež terciarno izobraženih je v regijah z boljšo razpoložljivostjo delovnih mest za izobražene (osrednjeslovenska, gorenjska, obalno-kraška regija).

V obdobju 2008–2019 se je povečal tudi delež zaposlenih s terciarno izobrazbo, a hkrati tudi delež terciarno izobraženih v poklicih, za opravljanje katerih zadostujeta nizka ali srednješolska izobrazba. Delež zaposlenih s terciarno izobrazbo je bil v preteklih letih večji kot v povprečju EU, v večini dejavnosti zasebnega sektorja pa manjši kot v javnem sektorju. Ob povečanju deleža zaposlenih s terciarno izobrazbo se je v obdobju 2008–2019 povečal tudi delež terciarno izobraženih (20–64 let), in sicer v poklicih, za katere zadostujeta nizka ali srednješolska izobrazba, leta 2019 je znašal 16,0 % (2008: 7,1 %). Bolj se je povečal v dejavnostih zasebnega sektorja, kjer je bil tudi večji kot v javnem sektorju. Navedeno ob dejstvu, da na trgu dela nekaterih strokovnjakov s terciarno izobrazbo manjka (ZRSZ, 2020b), kaže na premajhno usklajenost med terciarnim izobraževanjem ter potrebami družbe in gospodarstva.

Število mladih, vpisanih v srednješolsko izobraževanje, se zaradi demografskih razlogov zmanjšuje. V obdobju 2008/2009–2019/2020 se je zmanjšalo za 16,9 %, bolj v gimnazijah kot v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Posledično sta se zmanjšala možno število mladih za neposredni vpis v terciarno izobraževanje in ponudba mladih s srednješolsko izobrazbo na trgu dela. Čeprav se je v obdobju 2008/2009–2019/2020 povečal delež vpisanih v poklicne in strokovne programe in je večji kot v povprečju EU, delodajalci že vrsto let težko dobijo ustrezne kadre za zaposlitev. To je po naši oceni povezano z nizkim ugledom teh poklicev, ki ga ugotavlja Cedefop (2017), in posledično odločitvami mladih, da se vpišejo v terciarno izobraževanje, kar omogoča tudi velika prehodnost iz poklicnega v terciarno izobraževanje. V času epidemije covida-19 je bilo zaradi izvajanja zaščitnih ukrepov oteženo pridobivanje praktičnih veščin CPI (2020). Čez nekaj let naj bi se po demografskih projekcijah število vpisanih v srednješolsko izobraževanje začelo znova povečevati, to pa bo povečalo možno ponudbo prihodnje delovne sile.

V dolgoletnem obdobju se je znižalo tudi število vpisanih v terciarno izobraževanje. V šolskem letu 2019/2020 se je sicer povečalo, a je bilo za približno tretjino manjše kot v šolskem letu 2008/2009, zato ocenjujemo, da se bo število diplomantov v prihodnjih letih še zmanjšalo (gl. kazalnik 2.3). V obdobju 2012/2013–2019/2020 se je za dobro tretjino zmanjšalo na družboslovju, s tem pa je upadel tudi njihov delež v strukturi vpisanih. Delež vpisanih se je najbolj povečal na zdravstvu in socialni varnosti, kjer je bil leta 2018 blizu povprečja EU, število vpisanih pa kljub rasti v zadnjih letih ne dosega števila iz šolskega leta 2012/2013 in zaostaja za potrebami. Povečal se je tudi delež vpisanih na naravoslovje in tehniko, a ob zmanjšanju števila vpisanih zaradi manjših generacij prav tako ne dosega povpraševanja. Za zadovoljevanje potreb družbe in gospodarstva so potrebni krepitev sodelovanja visokošolskih zavodov z gospodarstvom, povečanje števila vpisnih mest na programih, kjer je ponudba kadrov manjša od povpraševanja, in spodbujanje vpisa mladih na te programe. Usklajevanje vpisa s potrebami omogoča sistem za spremljanje zaposljivosti visokošolskih diplomantov, ki je bil vzpostavljen na MIZŠ, v prihodnje pa tudi platforma za napovedovanje potreb po kompetencah, ki se oblikuje.

Število diplomantov terciarnega izobraževanja se je leta 2019 znižalo in je bilo eno najnižjih v zadnjih desetih letih. V obdobju 2012–2019 je najbolj upadlo na družboslovnih področjih, s tem pa tudi njihov delež v strukturi diplomantov, ki se je najbolj okrepil na področju izobraževanja. Povečal se je tudi delež diplomantov zdravstva in socialne varnosti, a je bil leta 2018 pod povprečjem EU, njihovo število pa se je v zadnjih nekaj letih zmanjševalo v nasprotju z naraščajočimi potrebami družbe zaradi demografskih sprememb in ne nazadnje tudi epidemije covida-19. Povečal se je tudi delež diplomantov naravoslovja in tehnike ter je bil leta 2018 nad povprečjem EU, vendar pa je bilo njihovo število leta 2019 manjše od doseženega vrha v letu 2012 in je zaostajalo za potrebami na trgu dela. Ocenjujemo, da se bo število diplomantov ob zmanjšanju števila vpisanih v zadnjih letih zaradi demografskih sprememb (manjše generacije) v prihodnje še zmanjševalo, s tem pa tudi njihova ponudba na trgu dela. Zato je ključno povečati število vpisnih mest na programih oz. za poklice, po katerih bodo potrebe najbolj naraščale, in posodabljati študijske programe z vsebinami, ki bodo obravnavale izzive v prihodnje (avtomatizacija ipd.). Med diplomanti terciarnega izobraževanja je sicer 60,0 % žensk, njihov delež je na vseh področjih izobraževanja, razen na naravoslovju in tehniki, večji od deleža moških.

Število novih doktorjev znanosti je bilo leta 2019 eno nižjih v obdobju 2009–2019. Leta 2019 se je povečalo, izraženo na 1.000 prebivalcev v starosti 25–34 let pa je bilo leta 2018 z 1,8 blizu povprečja EU (1,9), a nižje kot v državah vodilnih in močnih inovatorkah. Takšna gibanja so bila povezana z zniževanjem števila vpisanih na doktorski študij od šolskega leta 2012/2013 do šolskega leta 2015/2016, ki bi ga lahko pripisali začasni prekinitvi sofinanciranja doktorskega študija iz javnih virov, večletnemu zmanjšanemu obsegu financiranja v okviru programa mladi raziskovalci, ukinitvi programa mladi raziskovalci iz gospodarstva, manjšemu zanimanju za vpis na doktorski študij v času prejšnje gospodarske in finančne krize ter demografskim spremembam (zmanjšanje generacij za vpis na doktorski študij). Takšna gibanja so neugodno vplivala na inovacijski potencial države. Po naši oceni bi se lahko ob povečevanju števila vpisanih na doktorski študij od šolskega leta 2016/2017 dalje število novih doktorjev znanosti v prihodnjih letih spet povečalo, med njimi tudi doktorjev znanosti naravoslovja in tehnike, ki so bistvenega pomena za inovacijsko dejavnost podjetij.

Petnajstletniki v Sloveniji so leta 2018 pri matematični, naravoslovni in bralni pismenosti dosegli dobre rezultate. Po raziskavi PISA 2018 so pri vseh treh vrstah pismenosti, ki so posredni kazalnik kakovosti, dosegli več točk od povprečja EU, cilj SRS (do leta 2030), ki je uvrstitev v zgornjo četrtino držav EU, pa je bil dosežen pri matematični in naravoslovni pismenosti. Med letoma 2015 in 2018 so se dosežki pri naravoslovni in zlasti pri bralni pismenosti poslabšali, pri matematični pa so ostali približno enaki. Strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju za enega od ciljev do leta 2020 določa, da se mora delež petnajstletnikov s slabimi rezultati (manj kot druga raven pismenosti) pri branju, matematiki in naravoslovju do leta 2020 zmanjšati na manj kot 15 %. Slovenija je dosegla ta cilj samo pri naravoslovni pismenosti. Na nadpovprečne rezultate petnajstletnikov (v točkah) so vplivali zlasti dobri kadrovski in materialni viri.

Neenakost v učnih dosežkih petnajstletnikov se je med letoma 2015 in 2018 povečala. Dekleta so leta 2018 dosegla boljše rezultate (v točkah) pri bralni in naravoslovni pismenosti ter enake kot fantje pri matematični pismenosti. Petnajstletniki z najboljšim socialnoekonomskim položajem so dosegli boljše rezultate kot njihovi vrstniki z najslabšim socialnoekonomskim položajem, razlika med njimi je bila manjša kot v povprečju EU, a se je med letoma 2015 in 2018 povečala. Priseljenci iz tujine so dosegli pri bralni pismenosti slabše rezultate kot domači prebivalci, razlika med njimi je bila večja kot v povprečju EU.

Javni in zasebni izdatki za izobraževanje (v % BDP) so bili leta 2019 na eni najnižjih ravni v zadnjih desetih letih in po podatkih za leto 2017 tudi nižji kot v mednarodnem povprečju. Javni izdatki kot delež BDP so se od leta 2012 zniževali, upadanje pa je bilo zlasti posledica varčevalnih ukrepov in sprememb na področju socialne zakonodaje (gl. tudi UMAR, 2019), pa tudi demografskih razlogov in od leta 2014 hitre rasti BDP. Leta 2018 so se izdatki zvišali zaradi višjih transferjev gospodinjstvom oz. šolajočim, leta 2019 pa so ostali skoraj enaki (4,65 % BDP) kot leto prej in eni najnižjih v obdobju 2009–2019. V zadnjih desetih letih so se izdatki najbolj znižali na terciarni in srednješolski ravni izobraževanja. Javni izdatki za izobraževanje so bili leta 2017 (zadnji mednarodni podatki) nižji kot v povprečju držav EU, ki so članice OECD (EU-23), in veliko nižji kot v gospodarsko visoko razvitih državah (Danska, Švedska, Belgija in Finska), najbolj so zaostajali na terciarni ravni. Zasebni izdatki za izobraževanje so se v obdobju 2009–2019 prav tako znižali in so leta 2018 znašali 0,57 % BDP, po podatkih za leto 2017 pa so bili nekoliko pod povprečjem EU-23 (0,64 % BDP).

Čeprav so se izdatki (javni in zasebni) na udeleženca izobraževanja v obdobju 2009–2019 večinoma povečevali, so bili v mednarodni primerjavi še vedno nizki. V letu 2017, za katero so na voljo mednarodno primerljivi podatki, so le na nižji sekundarni ravni (v Sloveniji vključuje tretjo triado osnovne šole) presegali povprečje držav EU, ki so članice OECD (EU-23). Najbolj so zaostajali na terciarni in srednješolski ravni, kjer je vključenost mladih v izobraževanje velika, javni in zasebni izdatki pa nizki, kar omejuje možnosti za dvig kakovosti izobraževanja, posledično pa tudi prihodnjega človeškega kapitala.

Vključenost odraslih (25–64 let) v vseživljenjsko učenje se je od vrha v letu 2010 zmanjšala in v drugem četrtletju leta 2020 prvič zdrsnila pod povprečje EU. Leta 2019 je znašala 11,2 % (EU: 10,8 %), z zmanjšanjem v preteklem desetletju pa se je precej oddaljila od cilja Strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju do leta 2020 (15 %), še bolj pa od uresničevanja od cilja SRS 2030 (19 %). Močno je zaostajala tudi za razvitejšimi severnoevropskimi državami (Švedsko, Finsko in Dansko). Izstopala je majhna vključenost nizko izobraženih, starejših, moških in priseljencev. Med regijami je bila največja v osrednjeslovenski, majhna pa v pomurski, posavski in jugovzhodni Sloveniji. V drugem četrtletju 2020, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida-19, je vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje dodatno močno upadla, in sicer v vseh regijah. Večletno upadanje vključenosti v vseživljenjsko učenje je izjemno neugodno, saj negativno vpliva na zaposlitvene možnosti in socialno vključenost odraslih.

Glede na status aktivnosti je bila leta 2019 vključenost v vseživljenjsko učenje največja med delovno aktivnimi prebivalci, a se je tu v obdobju 2008–2019 najbolj zmanjšala. Kljub temu je bila le v tem segmentu večja kot v povprečju EU. Razlike v vključenosti v vseživljenjsko učenje so bile tudi med delovno aktivnimi. V zasebnem sektorju, v katerem je večji delež nizko izobraženih, je bila manjša kot v javnem, vrsto let je izstopala majhna vključenost v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, glede na velikost podjetja pa v malih podjetjih (z največ desetimi zaposlenimi). V obdobju 2008–2019 se je vključenost v vseživljenjsko učenje najbolj zmanjšala pri delovno aktivnih, še posebej v informacijskih in komunikacijskih dejavnosti. Tudi v drugem četrtletju 2020 se je vključenost delovno aktivnih, pa tudi brezposelnih in neaktivnih, v vseživljenjsko učenje zmanjšala. Neugodna gibanja upočasnjujejo razvoj človeškega kapitala in dvig konkurenčnosti gospodarstva ter prilagajanje zaposlenih spremembam na delovnih mestih in na trgu dela zaradi epidemije covida-19, širjenja industrije 4.0 in drugih razlogov.

Povprečno število obiskov kulturnih prireditev na prebivalca je bilo v zadnjih petih letih približno enako. Zaradi izvedbe prireditev v okviru naslova evropska prestolnica kulture za Maribor je bilo največje leta 2012, v preostalih letih je znašalo okoli 5–6 obiskov na prebivalca in je bilo še precej oddaljeno od cilja SRS do 2030. Skupno število obiskov kulturnih prireditev se je v obdobju 2009–2019 večinoma povečevalo. Ob precejšnjem povečanju števila kulturnih prireditev se je najbolj povečalo število obiskov kulturnih prireditev v kulturnih domovih in središčih, ki so leta 2019 evidentirali tudi največ obiskov med vsemi vrstami kulturnih ustanov. Povečalo se je tudi število obiskov prireditev, ki so jih izvedla kulturna društva, kar povezujemo s širjenjem dejavnosti ljubiteljske kulture; povečanjem števila kulturnih društev, njihovih članov in izvedenih prireditev. Ugodna gibanja na področju ljubiteljske kulture so pozitivno vplivala tako na dostopnost kulturnih vsebin na lokalni ravni kot tudi na povezovanje in sodelovanje med ljudmi. V obdobju 2009–2019 se je večinoma povečeval tudi obisk gledališč in oper ter muzejev, le-ti so poskušali z različnimi aktivnostmi pritegniti večje število obiskovalcev. Večinoma neugodna pa so bila gibanja obiska glasbenih ustanov in kinematografov. Zaradi epidemije covida-19 in neobratovanja kulturnih dejavnosti se za leto 2020 ocenjuje, da je obisk kulturnih prireditev močno upadel.

Kulturne ustanove izvajajo številne dejavnosti, ki bogatijo kulturno ponudbo. Število prireditev, ki so jih izvedle ustanove z odrsko dejavnostjo, je v obdobju 2016–2019 nihalo in jih je bilo leta 2019 24,9 tisoč. Glede na zvrst je bilo podobno kot v preteklih letih tudi leta 2019 največ filmskih in video projekcij, sledile so prireditve, ki so prikazovale dramska in druga gledališka dela, ter prireditve lutkovnih gledališč, najmanj pa je bilo prireditev sodobne in komponirane glasbe, baletnih prireditev in dogodkov intermedijske umetnosti. Dostopnost kulture med drugim povečujejo brezplačne prireditve, teh je bila leta 2019 dobra petina, poleg tega so ustanove z odrsko dejavnostjo izvajale tudi številne kulturno-umetnostne vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Pri tem je treba opozoriti, da se nekatere skupine prebivalcev (gibalno in senzorno ovirane osebe) srečujejo z ovirami pri dostopu do ustanov in s tem do kulture. Na področju filmske produkcije je bilo leta 2019 število proizvedenih kinematografskih filmov drugo največje v obdobju 2014–2019.

Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, se je po nekajletnem povečevanju leta 2019 zmanjšal, še večji padec pa je zaradi vpliva epidemije covida-19 pričakovati v letu 2020. Gostovanja so posredni kazalnik kakovosti kulturne dejavnosti, saj gostovanje za kulturno ustanovo praviloma pomeni priznanje za kakovostno delo. Oceno gibanja na tem področju otežuje kratka časovna serija, saj so podatki na voljo le za obdobje 2015–2019 (gl. opombo pod tabelo). Delež kulturnih prireditev, izvedenih na gostovanjih v tujini, je leta 2019 znašal 3,9 %. V primerjavi s predhodnim letom se je zmanjšal, še vedno pa je bil nad ciljem SRS za leto 2030. Pri muzejih se je delež gostovanj zmanjševal že več let, v odrski dejavnosti pa le v zadnjem letu. V strukturi gostovanj kulturnih prireditev v tujini je leta 2019 približno 80 % gostovanj odpadlo na države članice EU, kar kaže na geografsko navezanost kulturnih ustanov na ta prostor. Po naši oceni se je zaradi omejitvenih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 leta 2020 število gostovanj s kulturnimi prireditvami v tujini dodatno zmanjšalo.

Epidemija covida-19 je negativno vplivala tudi na gostovanja tujih prireditev v Sloveniji in na kulturno produkcijo v Sloveniji, ki je bistvena za uveljavljanje in prepoznavnost kulture v tujini. Število gostujočih prireditev iz tujine je bilo v ustanovah z odrsko dejavnostjo leta 2019 drugo največje v obdobju 2016–2019, v muzejih pa najmanjše. Gostovanja prireditev iz tujine bogatijo ponudbo kulturnih prireditev v Sloveniji in kažejo na sodelovanje s kulturnimi ustanovami iz tujine, ki pa je bilo leta 2020 zaradi epidemije covida-19 okrnjeno. Okrnjena je bila tudi kulturna produkcija v Sloveniji, številni kulturni ustvarjalci, zlasti v glasbi, uprizoritveni umetnosti in filmu ter avdiovizualne dejavnosti, so doživeli upad naročil (Matjaž, Černič in Kosi, 2020b), filmski ustvarjalci pa tudi zamik pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani države.

Zaostanek Slovenije za EU v pričakovanih zdravih letih življenja ob rojstvu je po zadnjih podatkih nekoliko manjši kot v preteklosti. Analiza SURS (2019) je pokazala, da je bila zelo nizka vrednost kazalnika zdravih let življenja v Sloveniji v preteklosti povezana predvsem z neustreznim prevodom in načinom anketiranja. V zadnjih podatkih za leto 2019 se že odražajo spremembe v načinu anketiranja, zato so se rezultati za Slovenijo precej izboljšali, v prihodnje pa se pričakuje tudi sprememba prevoda vprašanja, tako da bo pravilneje odražal vsebino vprašanja. Kazalnik za leto 2019 kaže, da lahko v Sloveniji ob rojstvu pričakujemo 60,9 leta zdravega življenja, v povprečju EU pa 65 let. Pri starosti 65 let lahko prebivalec Slovenije pričakuje v povprečju še 8,6 leta zdravega življenja, v EU pa 10,3 leta. Po zadnjih rezultatih je število let zdravega življenja za ženske večje kot za moške, kar je podobno kot v večini držav EU (prej je bilo obratno). Podaljševanje števila zdravih let življenja, ki zahteva več vlaganj v preventivo, naj bi v prihodnosti pomembno prispevalo k podaljševanju aktivnosti in počasnejši rasti izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo.

Tudi zaostanek za EU v deležu zdravih let življenja v pričakovanem trajanju življenja (PTŽ) je po zadnjih podatkih bistveno manjši. V Sloveniji smo v letu 2019 v povprečju obeh spolov preživeli zdravi 74,8 % življenja, kar je še vedno pod povprečjem EU (79,6 %), vendar pa bistveno bolje kot po prejšnjih rezultatih, zaostanek za EU pa je še vedno predvsem posledica nižjega števila zdravih let življenja. Manjši delež let, ki jih preživimo zdravi, pomeni večji pritisk na sisteme socialne zaščite zaradi predčasnega upokojevanja in večjih potreb po storitvah zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Zaradi epidemije covida-19 bo v naslednjih letih prišlo do večjih sprememb kazalnika. Pričakujemo lahko, da bo zaradi številnih umrlih prišlo do znižanja PTŽ, težko pa je napovedati, kolikšen bo negativni vpliv na leta zdravega življenja.

Po indeksu enakosti spolov je bila Slovenija tudi v letu 2020 v evropskem povprečju. Z oceno 67,7 točke je ostala na 11. mestu med državami članicami EU. Od leta 2010 je napredovala za 5 točk, čeprav se je v primerjavi z letom 2017 njena ocena nekoliko znižala. Za izpolnitev cilja SRS 2030 (> 78) bi morala Slovenija v obdobju 2020–2030 vrednost indeksa izboljšati za več kot 10 točk.

Leta 2020 je Slovenija najvišje ocene znova dosegla na področjih zdravja in denarja, neenakost spolov pa ostaja najbolj izrazita na področjih znanja in moči. Na področju zdravja od leta 2010 ni bilo bistvenih sprememb. Moški pogosteje kot ženske ocenjujejo, da so dobrega ali zelo dobrega zdravja. Ženske v povprečju živijo skoraj 6 let dlje kot moški, a dosegajo manj zdravih let življenja. Večjih sprememb ni bilo niti na področju znanja, kjer je še naprej velika vrzel med spoloma pri deležu terciarno izobraženih. Napredek Slovenije na področjih denarja in dela je bil predvsem posledica zmanjševanja razlike med spoloma pri stopnji delovne aktivnosti. Neenakost spolov se še naprej kaže zlasti v neuravnoteženem številu žensk in moških v različnih sektorjih, pa tudi v obsegu zaposlenosti za krajši delovni čas (več žensk kot moških). Plačna vrzel se je v Sloveniji povečala, vendar ostaja v primerjavi z drugimi članicami EU majhna. Ženske so imele več težav pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter so opravile več ur neplačanega dela kot moški. Zaradi spremembe volilne zakonodaje (spolne kvote na kandidatnih listah) se je po letu 2011 politična participacija žensk povečevala. Največji delež žensk v slovenskem parlamentu je bil leta 2014 (38,2 %), po letu 2017 pa se je zmanjševal in je po zadnjih podatkih za leto 2020 majhen (26,7 %) (EIGE, 2020a). Različne institucije in strokovnjaki ocenjujejo, da pandemija covida-19 in odziv nanjo še poglabljata že obstoječo neenakost spolov (Eurofound, 2020a; EIGE, 2020c; UNDP, 2020; Blaskó idr., 2020).

Podaljševanje pričakovanega trajanja življenja (PTŽ) ob rojstvu se je v Sloveniji in EU v zadnjih letih upočasnilo. Od leta 2002 se je PTŽ v Sloveniji vsako leto v povprečju podaljšalo za dobre tri mesece, v povprečju EU pa za dobra dva meseca. Glavni razlogi za to so predvsem izboljševanje socialnoekonomskih razmer za življenje, višja izobrazba, boljša zdravstvena oskrba in življenjski slog (OECD, 2017b). Slovenija je povprečje EU presegla leta 2011. Se je pa po tem letu izboljševanje vrednosti PTŽ upočasnilo predvsem zaradi počasnejšega zmanjševanja smrti zaradi bolezni obtočil, ki je bilo prej glavni dejavnik izboljšanja (OECD, 2018b). Poleg tega so k upočasnjevanju prispevale močnejše sezone gripe, ki so prizadele predvsem starejše (2014/2015, 2016/2017 in 2017/2018) (OECD/EU, 2020).

Kratkoročno ni pričakovati nadaljnjega povečanja PTŽ. Zaradi močne gripe v Sloveniji v sezoni 2019/2020 in izrazito presežne umrljivosti zaradi epidemije covida-19 v letu 2020 je pričakovati, da bo PTŽ v naslednjih letih stagniralo ali se celo zmanjšalo, predvsem v starostni skupini nad 65 let. Poleg neposrednih smrti zaradi covida-19 lahko naraste tudi število posrednih smrti zaradi nedostopnosti preventivnih in nujnih zdravstvenih storitev ter psihosocialne pomoči (OECD/EU, 2020).

Leta 2019 je bilo PTŽ v vseh regijah višje kot leta 2011. Najdaljše življenje ob rojstvu so lahko pričakovale ženske v obalno-kraški (84,8 leta) in moški v osrednjeslovenski regiji (79,9 leta). V regijah zahodne Slovenije je PTŽ pri obeh spolih daljše kot v regijah vzhodne Slovenije – za ženske za 0,6 leta, za moške pa kar za okoli dve leti. Razlike med regijami so odraz številnih socialnoekonomskih dejavnikov – dohodkovne varnosti, socialne zaščite, neenakosti v zdravju, izobrazbe, bivanjskih razmer ipd. Pomen primernega stanovanja in dostopa do zdravstvenih storitev se je z epidemijo covida-19 še povečal, saj slabe bivanjske razmere in nezadostna dostopnost zdravstvenih storitev povečujejo umrljivost.

Leta 2019 je imelo v Sloveniji neizpolnjene potrebe po zdravstveni oskrbi 2,9 % prebivalcev (EU: 1,7 %), glavni razlog so bile čakalne dobe. Razlike med državami so velike tako v deležu prebivalcev kot tudi v razlogih za neizpolnjene potrebe in v neenakosti glede na dohodek. V Sloveniji so glavna težava čakalne dobe, medtem ko zaradi finančnih razlogov neizpolnjenih potreb po zdravstveni oskrbi skoraj nimamo (gl. tabelo). V letu 2020 so se zaradi epidemije covida-19 in odpovedi številnih zdravstvenih dejavnosti neizpolnjene potrebe nedvomno močno povečale, saj je bila dostopnost močno otežena. Na primarni ravni se je število obiskov, vključno s posveti na daljavo, znižalo za 1,7 % v primerjavi z letom 2019, potem ko se je pred epidemijo letno povečalo za okoli 3 %. Še bolj se je zmanjšalo število obravnav v specialističnih ambulantah – za 20 %, v slikovni diagnostiki – za 15 % in bolnišničnih obravnav – za 15 %, kar pomeni, da številni bolniki niso bili deležni zdravljenja (ZZZS, 2021a). Posledično se je zmanjšalo tudi število izdanih napotnic in število čakajočih, vendar lahko pričakujemo hitro podaljšanje čakalnih dob po koncu epidemije (gl. tudi okvir 5 v poglavju 3.1).

Tudi neizpolnjene potrebe po zobozdravstveni oskrbi so v Sloveniji bistveno večje kot v povprečju EU. Leta 2019 je o neizpolnjenih potrebah po zobozdravstveni oskrbi poročalo 3,7 % prebivalcev, kar je več kot v povprečju EU (2,8 %). Drugače kot v drugih članicah v Sloveniji anketirani kot glavni razlog za neizpolnjene potrebe ne navajajo finančnih razlogov, ampak čakalne dobe. To je verjetno povezano s tem, da je v Sloveniji tudi zobozdravstveno varstvo odraslih vključeno v košarico pravic, ki je pokrita deloma iz obveznega in deloma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kar za večino držav članic EU ne velja. Vendar pa je v Sloveniji ta pravica zelo omejena z dolgimi čakalnimi dobami, zato kar četrtina prebivalcev nima izbranega zobozdravnika (Pavlović, 2020). Analiza OECD (2020e) je pokazala, da je v Sloveniji verjetnost obiska zobozdravnika za osebe z enakimi potrebami za skoraj 24 o. t. večja pri posameznikih z višjimi dohodki kot pri tistih z najnižjimi dohodki. Do velike neenakosti glede na dohodek pa prihaja predvsem zaradi dolgih čakalnih dob, saj si posamezniki z višjimi dohodki lahko sami financirajo obisk zobozdravnika zunaj javne mreže. Epidemija covida-19 je močno vplivala tudi na dostopnost zobozdravstvenih storitev, ki so bile v prvem valu prekinjene, z izjemo nujnih, po sprostitvi ukrepov in v drugem valu pa so se zaradi strogih varnostnih ukrepov izvajale v omejenem obsegu. Po podatkih ZZZS se je realizacija programa zobozdravstva na primarni ravni glede na leto 2019 znižala za 13 %.

Preprečljiva umrljivost se je v obdobju 2011–2016 hitro izboljševala, leta 2017 pa znova nekoliko poslabšala, toda ostala nad povprečjem EU. Stopnja preprečljive umrljivosti, ki jo sestavljata a) umrljivost, preprečljiva s preventivo, in b) umrljivost zaradi ozdravljivih vzrokov (preprečljiva z zdravstvenim varstvom), se je v letih od 2011 do 2017 (zadnji razpoložljivi podatki) v Sloveniji izboljšala za 43 oseb na 100.000 prebivalcev, v povprečju EU pa le za 25 oseb. Zelo uspešno je bilo v Sloveniji zlasti znižanje stopnje umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov, v šestih letih se je znižala za 22 %, v povprečju EU pa le za 10 %.

Stopnja umrljivosti, ki jo lahko preprečimo s preventivnimi pregledi, se je leta 2017 znova nekoliko zvišala in ostala nad povprečjem EU. V Sloveniji je bilo v letu 2017 na 100.000 prebivalcev 187 smrti, ki bi jih lahko preprečili z uspešnimi javnozdravstvenimi ukrepi in preventivo, v EU pa 163. Močno je determinirana po spolu: pri moških so veliko pogostejše ishemične bolezni srca, pljučni rak, nezgode, odvisnost od alkohola ali visoko tvegano pitje alkohola in samomori (EK, 2019). Izboljšanje je mogoče doseči s krepitvijo preventivnih ukrepov na primarni ravni, širitvijo referenčnih ambulant in centrov za krepitev zdravja, presejalnih programov, z vključevanjem zdravstvene in dolgotrajne oskrbe, cepljenjem ter večjimi vlaganji delodajalcev v zdravje.

Stopnja umrljivosti zaradi ozdravljivih vzrokov se je leta 2017 še dodatno znižala in je bila precej pod povprečjem EU, kar kaže na razmeroma učinkovito zdravstveno varstvo z vidika zdravljenja. Zaradi vzrokov, ki bi se jim bilo mogoče izogniti s pravočasno in učinkovito zdravstveno oskrbo, je v letu 2017 v Sloveniji umrlo 78 oseb na 100.000 prebivalcev (EU: 93 na 100.000). Največji delež smrti je zaradi ishemične bolezni srca, raka debelega črevesa in danke, sledita možganska kap in rak dojke. Stopnjo pod 70 oseb so v letu 2017 dosegale Francija, Nizozemska, Španija, Italija in Švedska, predvsem zaradi zelo nizke umrljivosti zaradi bolezni srca in ožilja. Kazalnik je za vse države bistveno slabši (višji) za moške kot za ženske.

Po obsegu celotnih izdatkov za zdravstvo na prebivalca se je zaostanek Slovenije za povprečjem EU v zadnjem desetletju še povečal. V obdobju finančne in gospodarske krize so se izdatki za zdravstvo v Sloveniji realno znižali, sistem je bil kadrovsko in finančno podhranjen, čakalne dobe so bile predolge. Kljub temu je bila realna rast celotnih izdatkov za zdravstvo v obdobju 2013−2019 v povprečju le 2,6-odstotna letno in je zaostajala za rastjo povprečja EU (3,0 %). Relativno nizka rast v obdobju konjunkture je bila posledica prilagajanja odhodkov ZZZS razpoložljivim prihodkom, ki so se kljub visoki rasti zaposlenosti povečevali počasneje od rasti BDP, del prihodkov pa je bil namenjen tudi za oblikovanje rezerve (ta je bila leta 2020 zaradi epidemije skoraj v celoti porabljena; gl. okvir 5). K dodatnim prihodkom ZZZS je v obdobju 2017–2019 prispeval prenos pokrivanja dela plač zdravnikov pripravnikov in specializantov s transferjem iz državnega proračuna, vendar je bil ta dodatni proračunski vir za zdravstveni sistem glede na potrebe premajhen. Celotni izdatki za zdravstvo na prebivalca so leta 2019 po prvi oceni dosegli 8,3 % BDP oziroma 2185 EUR SKM na prebivalca oziroma le 85 % povprečja EU (2572 EUR SKM), kar je enak zaostanek za EU kot leta 2013. Po drugi strani je Slovenija v enakem obdobju povečala BDP na prebivalca s 83 % na 89 % povprečja EU.

V letu 2020 se bili izdatki za zdravstvo, povezani z obvladovanjem epidemije covida-19, večinoma pokriti iz državnega proračuna. Državni proračun je k tekočim izdatkom za zdravstvo v letu 2020 po prvi preliminarni oceni prispeval 578,6 mio. EUR (v letu 2019: 127 mio. EUR). V celotnih izdatkih za zdravstvo, ki so dosegli 4,7 mrd. EUR, se je delež proračunskih virov (skupaj državni in lokalni proračun) v letu 2020 povečal na kar 13,4 % (2019: 4,4 % BDP; 2018: 3,4 % BDP); delež celotnih javnih izdatkov, ki so znašali 3,6 mrd. EUR, pa na 76,8 % (ZZZS, 2021b; gl. okvir 5 v poglavju 3.1).

Delež javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo (DO) je bil v letu 2018 v Sloveniji bistveno manjši kot v povprečju EU. Mednarodna primerjava za javne izdatke za DO v letu 2018 je pokazala, da so ti v 22 državah članicah EU, za katere so podatki na voljo, v povprečju znašali 1,3 % BDP, v Sloveniji pa le 0,9 % BDP. V strukturi po virih financiranja se je v obdobju 2008–2018 delež zasebnih izdatkov v Sloveniji močno povečal, v strukturi po namenu pa je upadal delež izdatkov za zdravstveni del DO, ki je pretežno financiran iz javnih virov. Po letu 2012 je bila zelo nizka predvsem rast izdatkov ZZZS, ki financira zdravstvene storitve v domovih za starejše (DSO) in drugih socialnih zavodih ter patronažno varstvo. Nekoliko se je okrepila šele v letu 2018. Razmere za oskrbovance so se tudi zato iz leta v leto slabšale, hitro pa so naraščali zasebni, neposredni izdatki iz žepa. Ti izdatki, ki so z vidika dostopnosti najbolj problematični za posameznika, so naraščali bistveno hitreje kot v zdravstvu (UMAR, 2019b).

Na povečanje javnih izdatkov za DO ima od leta 2019 velik učinek sprejetje Zakona o osebni asistenci (ZOA). Z uveljavitvijo ZOA januarja 2019 so se osebam z oviranostjo možnosti za samostojno bivanje na domu močno izboljšale, toda izdatki za OA že drugo leto strmo naraščajo: s 3,8 mio. EUR leta 2018 na 36,8 mio. EUR v letu 2019 in 84,4 mio. EUR v letu 2020 (MDDSZ, 2021b; UMAR, 2021). Po mednarodni metodologiji bodo ti izdatki zajeti k javnim izdatkom za DO (na domu), po oceni pa bodo leta 2021 znašali že 0,2 % BDP.

Zaradi epidemije covida-19 se je v letu 2020 povečalo javno financiranje institucionalnega varstva. Epidemija je razkrila kritično pomanjkanje kadra v DSO, zato je bilo v PKP4 namenjenih 26 mio. EUR za dodatnih 550 zaposlitev v letih 2020 in 2021. Poleg tega so bila v PKP5 zagotovljena sredstva za pokritje izpada prihodkov zaradi nezasedenih kapacitet v DSO in dodatki k plači zaposlenih: v višini 20 % za prerazporejene med DSO in 30 % za delo v sivi in rdeči coni. Po oceni EK (2021) bo učinek na povečanje deleža javnih izdatkov za DO znašal okoli 0,1 o. t. BDP.

V Sloveniji je zelo velik delež čezmerno hranjenih otrok in mladostnikov iz manj premožnih družin. Debelost pri otrocih lahko vodi v težave s samopodobo, učnim uspehom, v depresijo, motnje hranjenja itn. Poleg tega je lahko pomemben dejavnik tveganja za debelost v odraslosti ter dejavnik zdravstvenih in finančnih težav v odraslosti. Raziskava WHO (Inchley idr., 2020) je pokazala, da je bilo leta 2018 v Sloveniji v skupini 15-letnikov 21 % čezmerno hranjenih in debelih (EU: 19 %) ter bistveno več fantov (26 %) kot deklet (16 %), kar je sicer značilno za vse države članice EU. Zelo velika je bila v Sloveniji neenakost glede na blagostanje družine, vrzel med bolj in manj premožnimi družinami je znašala kar 13 o. t. (EU-26: 8 o. t.). Tudi druge raziskave pred epidemijo so kazale, da se delež čezmerne teže in debelosti pri otrocih in mladostnikih umirja predvsem v družinah z višjim socialnoekonomskim standardom in bolj pri dekletih kot pri fantih.

Zaradi zaprtja šol in prepovedi večine športnih vadb za otroke je že spomladi leta 2020 zaradi epidemije covida-19 prišlo do največjega porasta deleža otrok s čezmerno težo in debelostjo v zadnjih 33 letih. Raziskava SLOfit je junija 2020 pokazala porast podkožnega maščevja pri več kot polovici osnovnošolskih otrok in kar 20-odstotno povečanje debelosti pri otrocih, kar je največ v zgodovini raziskave. Takšen delež prebivalstva s povečanim podkožnim maščevjem resno povečuje zdravstvena tveganja (Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, 2020).

Delež odraslih s čezmerno težo se je v Sloveniji v letih od 2007 do 2014 nekoliko zmanjšal, še vedno pa precej presega povprečje EU, še posebej pri moških. Čezmerna hranjenost in debelost sta pomembna dejavnika tveganja razvoja kroničnih bolezni in prezgodnje umrljivosti. Velik delež v Sloveniji je povezan tudi s slabimi prehranskimi navadami, še zlasti mladostnikov.

V Sloveniji je bila stopnja tveganja socialne izključenosti vse od začetka merjenj leta 2005 med najnižjimi v EU, leta 2019 pa se je prvič spustila tudi pod ravni iz leta 2008 in dosegla zastavljeni cilj SRS. Sintezni kazalnik stopnja tveganja socialne izključenosti je sestavljen iz treh dimenzij: stopnje tveganja revščine, stopnje težke materialne prikrajšanosti (gl. kazalnik 3.16) in deleža oseb, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo (manj kot 20 % celotnega delovnega potenciala gospodinjstva). V Sloveniji se je od leta 2014 stopnja tveganja socialne izključenosti zniževala hitreje kot v drugih članicah, najbolj zaradi večjega zmanjšanja deleža težko materialno prikrajšanih, po zadnjih razpoložljivih podatkih (EU-SILC 2019 z dohodki iz leta 2018) je bilo socialni izključenosti izpostavljeno 293.000 oseb, kar nas uvršča za prvouvrščeno Češko. Kljub znatnemu znižanju pa je za nekatere skupine prebivalstva stopnja porasla: najbolj za enočlanska starejša gospodinjstva (65 let ali več) (za 3,1 o. t.) in enostarševska gospodinjstva (za 1,4 o. t.).

Tveganju revščine je bil leta 2019 v Sloveniji izpostavljen vsak osmi prebivalec, s čimer se med članicami EU uvrščamo na četrto mesto za Češko, Finsko in Slovaško. Pod pragom tveganja revščine je leta 2019 živelo 243.000 oseb (12 % prebivalcev, EU: 16,5 %). Glede na spol in starost so bile v letu 2019 tveganju revščine še naprej najbolj izpostavljene ženske (13 %, EU: 17,1 %), predvsem starejše od 65 let (23 %, EU: 18,2 %). Glede na tip gospodinjstva so bila v najslabšem položaju enočlanska (38 % oseb pod pragom revščine), še posebno ženska (41,1 %). Med gospodinjstvi z vzdrževanimi otroki pa so bile v najslabšem položaju osebe v enostarševskih gospodinjstvih z vsaj enim vzdrževanim otrokom (26,1 %). Stopnja tveganja revščina je bila najvišja v zasavski regiji, najnižja pa v gorenjski – razlika med regijama pa velika (11,8 o. t.). Povečanje tveganja socialne izključenosti zaradi epidemije covida-19 je za leto 2020 mogoče pričakovati predvsem v tistih skupinah prebivalstva, ki jih svežnji vladnih ukrepov proti širjenju epidemije covida-19 niso dosegli v zadostni meri (EAPN, 2020a), ter med najrevnejšimi, ki jih statistične raziskave ne zajamejo (gl. UMAR, 2021).

Vrednosti kazalnikov dohodkovne neenakosti (Ginijevega količnika in razmerja kvintilnih razredov) sta v Sloveniji še naprej med najnižjimi v EU. Slovenija že vrsto let sodi med države z majhno dohodkovno neenakostjo, ker je predvsem posledica progresivne obdavčitve in deloma tudi socialnih transferjev. Delež dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših gospodinjstev je bil leta 2019 v Sloveniji 3,4-krat večji od 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev, kar je že tri leta zapored v okviru cilja SRS in izenačeno za oba spola. Tudi pri osebah, starih 65 let in več, je razmerje med deležem dohodkov 20 % dohodkovno najbogatejših in 20 % dohodkovno najrevnejših gospodinjstev nizko (3,4-kratno), a je opazno bližje povprečju EU kot pri mlajših od 65 let. Nadaljnja razdelitev dohodkovne distribucije v Sloveniji je za leto 2019 pokazala, da je vrzel med petim in tretjim kvintilom znašala 1,84 (EU: 2,16) ter bila malenkost nižja od vrzeli med tretjim in prvim kvintilom, ki je znašala 1,85 (EU: 2,24) (SURS, 2021, izračun UMAR). Pri tem je petina dohodkovno najrevnejših gospodinjstev razpolagala z desetino celotnega razpoložljivega dohodka, petina dohodkovno najbogatejših gospodinjstev pa z dobro tretjino celotnega razpoložljivega dohodka.

V obdobju 2008–2019 so bile spremembe v porazdelitvi dohodka majhne. Razmerje kvintilnih razredov 80/20 je bilo po zadnjem razpoložljivem podatku v Sloveniji enako kot leta 2008 – največje povečanje je bilo zaznano v Bolgariji, največje znižanje pa na Portugalskem. Pri dohodkovni porazdelitvi v Sloveniji je bil v obdobju 2009–2014 opazen majhen porast, na kar sta bistveno vplivala gospodarska in finančna kriza ter sprejetje varčevalnih ukrepov. Z letom 2014 pa je ob hitri rasti gospodarske aktivnosti in postopnem ukinjanju varčevalnih ukrepov neenakost v porazdelitvi dohodka znova začela upadati. Podobno gibanje za Slovenijo kaže tudi standardna ekonomska mera dohodkovne neenakosti – Ginijev količnik. Ta je leta 2019 znašal 0,239 in je bil malenkost višji kot leta 2008 ter pod vrednostjo iz leta 2014, ko je bil najvišji.

Delež prebivalcev v Sloveniji, ki so doživeli diskriminacijo ali nadlegovanje, se je v zadnjih letih zmanjšal in je v okviru cilja SRS. Leta 2019 je znašal 9 % vprašanih in je med najmanjšimi v EU. Manjšega od Slovenije so imele le Malta (8 %), Grčija (7 %) in Portugalska (6 %). Posamezniki so se v zadnjem letu počutili diskriminirane najpogosteje zaradi starosti, spola, vere ali prepričanj ter splošne zunanje podobe oziroma videza (2 %). Diskriminacijo zaradi invalidnosti, etničnega porekla, spolne usmerjenosti, družbenega razreda, političnega prepričanja, barve kože ali romskega porekla je doživel 1 % vprašanih. Čeprav je bila diskriminacija glede na večino osebnih okoliščin pod povprečjem EU, pa je bila glede na spolno usmerjenost, vero ali prepričanje in romsko poreklo enako pogosta kot v povprečju EU. V primerjavi z letom 2015 se je v Sloveniji in povprečju EU najbolj zmanjšala starostna diskriminacija. Izkušnje z diskriminacijo so pogosteje navajali posamezniki, ki so se uvrstili med pripadnike manjšinske skupine.

Delež ljudi, ki so doživeli diskriminacijo v Sloveniji, je razmeroma majhen, napogosteje pa so jo občutili na delovnem mestu. Leta 2019 je o diskriminaciji na delovnem mestu poročalo 33 % vprašanih, kar je največ med državami članicami EU in precej več od evropskega povprečja (21 %). Diskriminacijo na delovnem mestu je doživelo 34 % moških in 31 % žensk, najpogosteje so o njej poročali tisti v starostni skupini 35–44 let. Sledijo diskriminacija na javnem prostoru (17 %), v kavarni, restavraciji ali nočnem klubu (13 %) in pri iskanju zaposlitve (12 %). Diskriminacijo s strani zdravstvenega osebja pa je občutil le 1 % anketirancev, kar je najmanj med državami članicami EU. Za odpravljanje vseh oblik diskriminacije so pomembna nadaljnja prizadevanja države na tem področju in dobra ozaveščenost ljudi o pravicah v primeru diskriminacije. V Sloveniji se je povečal delež tistih, ki menijo, da so aktivnosti države v bitki z diskriminacijo učinkovite. Povečala se je tudi ozaveščenost prebivalcev o izvajanju pristojnosti Zagovornika načela enakosti in o tem, da je osebna okoliščina glavni dejavnik za ugotavljanje diskriminacije, ostaja pa majhen delež posameznikov, ki so sami ukrepali v boju proti diskriminaciji.

Po višini mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (ERD) je bila Slovenija leta 2019 v sredini držav članic EU. Visokim rastem v letih 2008 in 2009 je sledilo obdobje negativnih in nizkih rasti (2010–2013) kot posledica zmanjšane gospodarske aktivnosti, varčevalnih ukrepov (ZUPJS) in sprememb pri dodeljevanju transferjev (ZSVarPre), ki so znižali ekvivalentne razpoložljive dohodke, s tem pa tudi njihovo mediano. Po ponovni oživitvi gospodarske aktivnosti (2014–2019) in postopnem opuščanju varčevalnih ukrepov se je mediana ERD v Sloveniji postopno povečevala, kar je prispevalo k izboljševanju življenjskega standarda prebivalcev. Leta 2019 je po realnih vrednostih dosegla najvišjo raven v celotnem obdobju. Gibanje mediane ERD v povprečju EU je bilo v zadnjem desetletju podobno kot v Sloveniji, le da so bila obdobja rasti in zmanjševanja manj izrazita.

Za Slovenijo je značilna počasna rast mediane ERD pri starejših od 65 let in pri visoko izobraženih. Mediana ERD v EUR se je v Sloveniji v obdobju 2010–2019 povečala podobno (19,9 %) kot v povprečju EU (19,3 %), pri čemer je tako v Sloveniji kot EU najvišje ravni pričakovano dosegalo delovno aktivno prebivalstvo v starosti 18–64 let. Mediana ERD starostne skupine do 18 let je dosegala podobno vrednost kot nacionalno povprečje, kar je predvsem odraz politik zagotavljanja ustreznih materialnih razmer za otroke in mladino. Mediana ERD oseb, starih 65 let in več, pa je v zadnjih letih dosegala najnižje rasti, predvsem zaradi skromne rasti povprečne pokojnine, zato tudi dohodki te starostne skupine v Sloveniji bolj zaostajajo za dohodki oseb, starih od 18 do 64 let, kot v povprečju EU. Rast mediane dohodka visoko izobraženih v obdobju 2009–2019 je opazno nižja kot pri dohodkih srednje in nizko izobraženih, na kar sta vplivala progresivno znižanje plač v javnem sektorju v obdobju javnofinančne konsolidacije (2013) in naraščanje deleža terciarno izobraženih mladih, ki se zaposlujejo na delovnih mestih, za katera je potrebna srednja ali nizka izobrazba (gl. poglavje 2). Zaostanek mediane ERD Slovenije v SKM za Avstrijo, ki je v vrhu po dohodkih, se je v obdobju 2015–2019 zmanjšal in je leta 2019 znašal 30 %. Zaostanek je bil večji pri starejših od 65 let (39 %) in srednje izobraženih (33 %).

Leta 2020 je bilo zadovoljstvo z življenjem v Sloveniji za 2 o. t. nižje kot leta 2019, vendar pa je Slovenija še naprej nad povprečjem EU. Bolj kot v Sloveniji se je zadovoljstvo z življenjem znižalo v Luksemburgu, Avstriji, na Finskem in na Malti. Na ravni povprečja EU se je največji delež zadovoljnih iz leta 2019 kljub epidemiji covida-19 ohranil tudi v letu 2020. Slovenija je z 9. mesta padla na 11. mesto v EU. Pred Slovenijo se je tako znova uvrstila Belgija, prvič pa tudi Španija in Češka. Vsem trem državam z največjimi deleži zadovoljstva v letu 2019 so se deleži poleti 2020 dodatno povečali: Danski, Švedski in Nizozemski.

Na ravni države so bili poleti 2020 deleži zadovoljnih z zaposlitvenimi in ekonomskimi razmerami v primerjavi z letom prej manjši, deleža zadovoljnih z osebnim zaposlitvenim položajem (65 %) in finančnim položajem gospodinjstva (74 %) pa največja doslej. Delež anketirancev, ki so izražali pesimistična pričakovanja, se je v letu 2020 povečal. Kazalnik optimizma za zaposlitveni položaj na zasebni ravni je bil najnižji med vsemi šestimi kazalniki, ki merijo pričakovanja za naslednjih 12 mesecev, na državni ravni pa je bil v primerjavi z največjim deležem pomladi 2018 nižji za več kot polovico. Na ravni države so bili tudi deleži zadovoljnih z zaposlitvenimi in ekonomskimi razmerami v letu 2020 v primerjavi z letom prej manjši za 9 in 8 o. t. (EU oba za 13 o. t.).

Pri določanju dveh ključnih težav na ravni države je bilo v Sloveniji na prvem mestu zdravje (57 %), na drugem pa gospodarske razmere (33 %). Sledili so brezposelnost (21 %), pokojnine (11 %), (z 9 %) migracije, javni dolg, inflacija ter rast življenjskih stroškov. Zdravje je bilo na vrhu (28 %) tudi na osebni ravni, kot že leto prej. Na drugem mestu so bile prvič življenjske razmere (20 %), ki so jim sledili življenjski stroški z inflacijo ter delovne razmere. Šele nato so sledili kazalniki, ki so bili vsa leta doslej bolj izpostavljeni na osebni ravni: pokojnine, finančno stanje lastnega gospodinjstva, ekonomske razmere, brezposelnost in stanovanja.

V Sloveniji izdatki za socialno zaščito, merjeni v deležu BDP in v standardih kupne moči (SKM) na prebivalca, močno zaostajajo za povprečjem EU. V deležu BDP so bili v zadnjih desetih letih za okoli 5 o. t. nižji. V SKM na prebivalca pa je Slovenija v letu 2018 dosegla 68,5 % povprečnih izdatkov za socialno zaščito EU, raven se je od krize leta 2008 (74,5 %) zniževala zaradi takratnih varčevalnih ukrepov in uveljavitve nove socialne zakonodaje. Slovenija se je leta 2018 približala povprečju EU zgolj na področju izdatkov za najrevnejše (druge oblike socialne izključenosti), kjer je dosegla 98,6 % povprečja. Blizu povprečja EU je bila tudi na področju bolezni in zdravstvenega varstva (79,1 %).

Pretežni del izdatkov za socialno zaščito je v Sloveniji in EU namenjen za pokojnine ter področje bolezen in zdravstveno varstvo. Slovenija je leta 2018 za te namene porabila 6 o. t. več sredstev (75 %), kot je znašalo povprečje EU, saj masa izdatkov za bolezen v zadnjih letih narašča zaradi večjih izdatkov za bolniške odsotnosti, za starost pa zaradi usklajevanja pokojnin (od leta 2016), uveljavitve zagotovljene pokojnine v letu 2017 in tudi rasti števila upravičencev, ki je sicer zmerna. Tretji največji transfer je bil v EU in Sloveniji namenjen družinam in otrokom. Slovenija za povprečjem EU relativno najbolj zaostaja na področju brezposelnost, kar je predvsem posledica majhnega deleža prejemnikov nadomestila za brezposelnost med brezposelnimi v primerjavi z drugimi članicami EU. Delež izdatkov za invalidnost se zmanjšuje že dlje časa predvsem zaradi manj upravičencev do invalidske pokojnine. Razmeroma nizki izdatki za nastanitve pa so v veliki meri povezani z zelo velikim deležem lastniških stanovanj in s skromno razvitostjo najemniškega stanovanjskega trga. Edino področje, za katero je bilo v Sloveniji namenjeno več sredstev v deležu BDP v primerjavi z EU, je bilo področje druge oblike socialne izključenosti, ki zajame prejemke, namenjene najrevnejšim.

Slovenija ima še naprej nadpovprečno visoko stopnjo stanovanjske prikrajšanosti (SP), a jo zmanjšuje hitreje kot EU. Zaradi različnih načinov merjenj podatki za Slovenijo niso povsem primerljivi z EU. Stopnja SP se je v obdobju 2011–2019 izrazito izboljšala (za 14,2 o. t.), vendar petina prebivalcev (največ v goriški in pomurski regiji) še naprej živi v stanovanjih v slabem stanju (EU: 12,7 %). Vzrok za to je predvsem star in slabo vzdrževan stanovanjski fond, saj je bilo več kot 80 % stanovanj zgrajenih pred letom 1990. V obdobju 2016–2020 je bilo zgrajenih skupno le okoli 4.000 stanovanj, največ v osrednjeslovenski in obalno-kraški, najmanj pa v zasavski regiji (SURS, 2021).

V stanovanjih v slabem stanju je leta 2019 živela tretjina prebivalcev pod pragom tveganja revščine, v EU okoli petina. Izboljšanje kakovosti stanovanjske oskrbe, zmanjšanje vplivov na okolje in znižanje energetske porabe gospodinjstev bi omogočila prenova stanovanjskega sklada. V stavbah, potrebnih prenove, pogosto živijo gospodinjstva z nizkimi dohodki, ponekod s starejšimi člani (npr. goriška in pomurska regija), kar otežuje prenovo. Več kot 30 % oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine, je v letu 2019 živelo v stanovanju z vsaj enim elementom prikrajšanosti.  Petina gospodinjstev pod pragom tveganja revščine je bila preobremenjena s stanovanjskimi stroški, kar je manj kot v povprečju EU (35,4 %).

V letu 2019 je bilo v Sloveniji 3,9 % oseb hudo stanovanjsko prikrajšanih (HSP). Prenaseljenost stanovanj, ki se ob vsaj enem elementu prikrajšanosti upošteva pri hudi stanovanjski prikrajšanosti, je bila pod povprečjem EU. HSP se zmanjšuje že od leta 2011, a še vedno dvakrat bolj ogroža prebivalce, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Raziskave mednarodnih institucij so pokazale, da so med epidemijo covida-19 stanovanjsko prikrajšane osebe med najbolj (zdravstveno) ogroženimi, zato je pomen primernega stanovanja med ključnimi dejavniki zdravja (FEANTSA idr., 2020; OECD, 2020f; UN, 2020).

V zadnjih petih letih se je stopnja materialne prikrajšanosti v Sloveniji prepolovila in bila leta 2019 še naprej bistveno nižja kot v povprečju EU. V obdobju 2010–2019 se je v vseh članicah razen v Grčiji znižala, najbolj v Latviji (30,2 o. t.), za več kot 20 o. t. pa tudi v Bolgariji, na Madžarskem in v Romuniji. V Sloveniji se je znižala za 7,3 o. t., kar je več kot v povprečju EU (6,5 o. t.). Glede na spol je bila stopnja materialne prikrajšanosti tudi leta 2019 za 6 o. t. višja pri ženskah (EU 0,5 o. t.). Glede na starost so bile v Sloveniji najbolj prikrajšane osebe, stare 65 let in več (za 0,3 o. t. nad povprečjem EU); v EU je bila najbolj pereča materialna prikrajšanost otrok, starih do 18 let (12,7 %, v Sloveniji 6,4 %). V obdobju 2014–2019 se je razkorak med vzhodno (11,1 %) in zahodno (5,6 %) kohezijsko regijo še povečal: stopnja materialne prikrajšanosti je ostala visoka v pomurski, koroški in zasavski regiji, najbolj med vsemi pa se je znižala v podravski regiji (za 12,1 o. t.). Začasni podatki EU-SILC 2020 (z dohodki iz leta 2019) kažejo, da se materialni položaj gospodinjstev zaradi epidemije covida-19 glede na večino kazalnikov ni poslabšal, je pa stopnja resne materialne prikrajšanosti v letu 2020 porasla za 0,4 o. t. oz. za 8.000 oseb (Inglič, Intihar in Stare, 2021, Eurostat, 2021).

Najrevnejša gospodinjstva v Sloveniji (prvi kvartil) in tudi v pretežnem delu držav članic EU so bila v obdobju 2009–2011 bolje pripravljena na nepričakovane izdatke kot ob prvem valu epidemije covida-19. OECD (2020d) in ECB (2020) sta na podlagi daljših časovnih serij in različnih podatkovnih zbirk izračunala, da je imel pred nastopom epidemije prvi kvartilni razred gospodinjstev v Sloveniji v povprečju manj tekočih razpoložljivih sredstev na bančnem računu kot v drugih članicah ter da bi gospodinjstva iz nižjih dveh kvartilov v času prvega vala epidemije lahko zdržala manj kot mesec dni brez dodatnih ukrepov.  Začasni podatki EU-SILC 2020 (z dohodki iz leta 2019) kažejo, da je delež gospodinjstev, ki so težko shajala s svojimi dohodki, v letu 2020 ostal enak kot leto prej (takih je bilo 20 %) (Inglič, Intihar in Stare, 2021).

Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let) je po nekajletnem naraščanju v letih 2018 in 2019 dosegala cilj SRS, zaradi epidemije covida-19 pa je leta 2020 upadla in se spustila pod njegovo vrednost. Na povišanje stopnje delovne aktivnosti do leta 2019 so ob gospodarski rasti in povečanem povpraševanju po delovni sili vplivala tudi demografska gibanja. Nadaljnje povišanje stopnje delovne aktivnosti je leta 2020 predvsem med mladimi (20–29 let) ustavila epidemija covida-19. Mladi, ki so bili močno prizadeti že v času gospodarske in finančne krize (2008–2013), so bolj izpostavljeni začasnim oblikam zaposlitve in študentskemu delu, katerega obseg se je z epidemijo covida-19 in njenimi zajezitvenimi ukrepi močno zmanjšal. Stopnja delovne aktivnosti starejših (55–64 let) se je v letu 2020 kljub krizi nekoliko povišala, a ostaja med najnižjimi v EU in od njenega povprečja zaostaja za 7,7 o. t.

Epidemija covida-19 je opazno znižala stopnjo delovne aktivnosti nizko in srednje izobraženih. Potem ko so bili v gospodarski in finančnih krizi nizko izobraženi najbolj prizadeti (opazno večje znižanje tudi v primerjavi s povprečjem EU), se je v letih 2014 in 2015 njihova delovna aktivnost najbolj povečala. S krizo zaradi epidemije covida-19 je delovna aktivnost manj izobraženih znova močno upadla. Na to je med drugim vplival velik delež zaposlenih z nizko izobrazbo v dejavnostih, ki so bile med najbolj prizadetimi zaradi omejitvenih ukrepov. Izrazito poslabšane gospodarske razmere so v drugem četrtletju 2020 znižale tudi stopnjo delovne aktivnosti srednje izobraženih, pri visoko izobraženih pa se je stopnja medletno znižala le za 0,3 o. t. in ostaja med najvišjimi med državami članicami EU.

Tudi v regijah je delovna aktivnost po opaznem presežku predkrizne ravni v letu 2019 zaradi epidemije covida-19 leta 2020 pretežno upadla. Največji medletni padec sprememb drugega četrtletja 2020 je bil v obalno-kraški regiji (za slovenskim povprečjem je zaostala za 7 indeksnih točk), saj je še leta 2019 v dejavnostih gostinstva in turizma ustvarila 40 % celotne dodane vrednosti – največ med regijami. Zaposlenost je močno upadla tudi v goriški in pomurski regiji, obe z velikim deležem predelovalnih dejavnosti v strukturi dodane vrednosti in nizko izobraženih med zaposlenimi.

Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih se je leta 2019 močno znižala in bila najnižja v zadnjih dvajsetih letih. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih, starejših od 18 let, je leta 2019 znašala 4,5 %, kar je podobno v kot v letih pred gospodarsko in finančno krizo in s čimer je bil dosežen cilj SRS za leto 2030. Stopnja tveganja revščine delovno aktivnih žensk je v Sloveniji nižja kot pri delovno aktivnih moških. Tako kot v drugih državah članicah EU je tudi v Sloveniji stopnja tveganja revščine delovno aktivnih mladih (do 29 let) precej višja kot pri starejših (55–64 let). Večjo razliko med tveganjem revščine delovno aktivnih mladih in starih v Sloveniiji glede na povprečje EU lahko pripišemo predvsem uzakonjenosti dodatkov za delovno dobo in manjši izpostavljenosti starejših prekarnim oblikam dela.

Tveganje revščine delovno aktivnih se je v obdobju 2017−2019 zmanjšalo v vseh oblikah zaposlitve, najbolj med samozaposlenimi. Tveganje revščine zaposlenih z začasnimi oblikami dela je vseskozi večje kot v primeru stalnih pogodb o zaposlitvi, vendar se je v obdobju 2017−2019 zmanjšalo bolj kot v primeru stalno zaposlenih. Rast plač zaradi pomanjkanja delovne sile je verjetno prispevala tudi k zmanjšanju stopnje tveganja revščine med zaposlenimi s krajšim delovnim časom, ki se je v obdobju 2017−2019 močno zmanjšala, a ostaja večja kot pri zaposlenih s polnim delovnim časom. Na precejšnje izboljšanje položaja samozaposlenih v obdobju 2017−2019 je pokazala stopnja tveganja revščine samozaposlenih, ki se je skoraj prepolovila in ni več presegala povprečja EU. Z epidemijo covida-19 v letu 2020 so se pozitivna gibanja najverjetneje že prekinila tako v Sloveniji kot v EU, saj ukrepi za ohranjanje delovnih mest niso bili v enaki meri dostopni vsem skupinam delovno aktivnih.

Stopnja brezposelnosti se je po večletnem zniževanju v drugem četrtletju 2020, v epidemiji covida-19 zvišala. Upad do leta 2019 je bil povezan z nekajletno veliko rastjo gospodarske aktivnosti in posledično okrepljenim zaposlovanjem. V letu 2020 pa se je z epidemijo in zajezitvenimi ukrepi stopnja brezposelnosti povečala, a znatno manj, kot bi se brez ukrepov za ohranjanje delovnih mest. V obdobju 2013–2019 sta se stopnji brezposelnosti moških in žensk zniževali s podobno hitrostjo, v letu 2020 pa se je brezposelnost bolj povečala pri ženskah (1,2 o. t.; moški 0,7 o. t.). Brezposelnost je po gospodarski in finančni krizi najbolj upadla med srednje in nizko izobraženimi, kar je bilo v skladu s strukturo okrevanja gospodarske aktivnosti. S krizo zaradi epidemije covida-19 se je najbolj povečala med nizko izobraženimi, saj so bile zaradi epidemije prizadete dejavnosti, ki zaposlujejo nizko izobraženo delovno silo. Usmerjenost aktivne politike zaposlovanja k mladim in povečan obseg študentskega dela sta do leta 2019 prispevala k hitremu zniževanju brezposelnosti mladih (15–24 let). Epidemija covida-19 in z njo povezan močan upad gospodarske aktivnosti pa je na trgu dela najbolj prizadel mlade (15–24 let), saj se je v drugem četrtletju 2020 stopnja brezposelnosti mladih v Sloveniji povečala za 9,1 o. t., predvsem zaradi izrazitega upada študentskega dela.

Potem ko je bila stopnja dolgotrajne brezposelnosti do leta 2019 pod povprečjem EU, se je v drugem četrtletju 2020 z njo izenačila. V obdobju 2009–2014 se je dolgotrajna brezposelnost ob skromnem povpraševanju po delu močno povečala. V obdobju gospodarske rasti so se razmere izboljšale sprva samo za brezposelne s krajšim trajanjem brezposelnosti, od leta 2015 pa se je zaradi velikega povpraševanja po delovni sili v razmerah njenega pomanjkanja zmanjševalo tudi število dolgotrajno brezposelnih. Z novo krizo v letu 2020 se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v Sloveniji nekoliko zvišala, v povprečju EU pa kljub epidemiji opazno znižala.

Delež prekarnih zaposlitev se je po zmanjšanju leta 2018 močno zmanjšal tudi v letu 2019. Leta 2019 (zadnji podatek) je delež v Sloveniji znašal 2,6 %, kar je najmanj po letu 2000, medtem ko se je v EU v zadnjih desetih letih gibal od 2,1 do 2,5 %. Večji delež v Sloveniji lahko povežemo z izvajanjem študentskega dela, pogostejšo uporabo prekarnih (kratkih začasnih zaposlitev) v dejavnostih trgovine, transporta in gostinstva, kjer je delež prekarnih zaposlitev največji med vsemi dejavnostmi. Zmanjševanje razširjenosti prekarnih zaposlitev v zadnjih letih je povezano predvsem s pomanjkanjem delovne sile, kar je delodajalce sililo v pogostejše sklepanje pogodb za nedoločen čas in manjšanje obsega dela prek študenskega servisa. Analiza Evropske komisije (2017) je pokazala, da so prekarne zaposlitve, ki jih opredelijo kot začasne zaposlitve z nizkimi plačami, najpogostejše med ženskami, mladimi in nizko izobraženimi.

Razširjenosti začasnih zaposlitev v Sloveniji se je po letu 2017 zmanjševala, delež se je spustil pod povprečje EU. Na to je poleg demografskih dejavnikov, ki zmanjšujejo ponudbo delovne sile, v letu 2020 vplivala predvsem gospodarska kriza, povezana z epidemijo covida-19, ki je bila najbolj izrazita prav v drugem četrtletju. Delodajalci so se med prvim valom epidemije najprej prilagajali z nepodaljševanjem začasnih pogodb (pogodb o zaposlitvi za določen čas) in zmanjšanim obsegom študentskega dela, ki je bil v drugem četrtletju 2020 kar za 50 % manjši kot v enakem obdobju leta 2019. Delež začasnih zaposlitev je v Sloveniji v drugem četrtletju 2020 znašal 9,3 % in se je v drugem četrtletju 2019 spustil pod povprečje EU. Delež začasnih zaposlitev mladih (15–24 let) se je v drugem četrtletju 2020 znižal na 51,9 %, kar je za 9,9 o. t. manj kot v enakem obdobju 2019 in pomeni drugo največje zmanjšanje med članicami EU. Kljub temu ostaja med večjimi med državami članicami EU.

V obdobju 2014–2019 se je absentizem v Sloveniji iz leta v leto hitro povečeval, v letu 2020 pa se je po podatkih ZZZS zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo covida-19, nekoliko zmanjšal. Hitro rast absentizma v obdobju 2014–2019 lahko povezujemo z rastjo zaposelnosti, poznejšim upokojevanjem, podaljševanjem čakalnih dob v zdravstvu in s staranjem delovno aktivnega prebivalstva. Odsotnost je bila bistveno večja pri ženskah kot pri moških, razlika pa se je iz leta v leto povečevala, kar lahko povezujemo tudi s čedalje večjo vključenostjo otrok v vrtce, polno zaposlenostjo žensk in slabo urejeno dolgotrajno oskrbo njihovih staršev (neformalni oskrbovalci so večinoma ženske). Po podatkih NIJZ so bili v letu 2019 zaposleni v povprečju odsotni že 17,7 koledarskega dneva, delež bolniškega staleža je v povprečju znašal 4,9 %, kar je največ doslej (NIJZ, 2021d). Po finančnih podatkih ZZZS pa se je v letu 2020 zaradi epidemije covida-19 število izgubljenih delovnih dni v breme delodajalcev znižalo za 8,1 %, v breme ZZZS pa povečalo za 4,6 % oziroma skupno v povprečju znižalo za 1,2 %: v prvi polovici leta 2020 je bilo odsotnosti manj zaradi ustavitve javnega življenja in javnega prevoza ter zaprtja šol, vrtcev in številnih podjetij; v drugem valu se je število izgubljenih delovnih dni močno povečalo zaradi številnih obolelih za covidom-19 in izolacije okuženih oseb (ZZZS, 2021a).

Po številu izgubljenih delovnih dni Slovenija presega povprečje EU. V zadnjih letih se je povečevalo tudi število izgubljenih delovnih dni zaradi bolezenske odsotnosti na zaposlenega, ki se sporoča v mednarodne zbirke podatkov (pri teh podatkih je izvzet prvi dan bolniške odsotnosti in izločena odsotnost za nego družinskega člana). V letu 2018 je povprečno število izgubljenih dni s plačano bolniško odsotnostjo v Sloveniji znašalo 13,5 dneva, v 23 državah članicah EU, za katere razpolagamo s primerljivimi podatki, pa 11,9 delovnega dneva. Vendar je treba opozoriti, da je mednarodna primerljivost tega kazalnika omejena zaradi metodoloških razlik v načinu zajema podatkov, razlik v sistemih zdravstvenega in socialnega varstva ter v pravicah do bolniškega nadomestila.

Emisijska produktivnost se je tudi v obdobju gospodarske rasti povečevala, a približno enako kot v EU in zaostanek v tej primerjavi je do leta 2018 ostal skoraj nespremenjen. Rast produktivnosti, merjena z razmerjem med BDP in izpusti toplogrednih plinov (TGP), ki je v času finančne in gospodarske krize v obdobju 2008–2014 nekoliko zastala, se je po njej znova pospešila. Bolj se je povečala tudi v letu 2019, ko je bila gospodarska rast po prvih ocenah znova dosežena z nižjimi izpusti. Zaostanek za povprečjem EU pa se v zadnjih letih ni opazneje spremenil: v letu 2018 je bilo na enoto izpuščenih TGP v Sloveniji ustvarjenega za okoli 13 % manj BDP kot v povprečju EU, kar je pomenilo za 1 o. t. večji zaostanek kot v letu 2014. 

Izpusti toplogrednih plinov so se v letu 2019 drugo leto zapored nekoliko zmanjšali, a ostali večji kot v letu 2014, ko so bili v obdobju zadnjih dveh desetletij najmanjši. Potem ko so se v gospodarski in finančni krizi pričakovano zmanjševali, so se po njej nekoliko povečali in do leta 2018 ostali na približno isti ravni. V letu 2019 so se znova nekoliko bolj zmanjšali, za 2,6 %, na 17,1 mio. ton ekvivalenta CO2, a je bilo to za 2,9 % več kot v letu 2014. Največ izpustov nastane v prometu in energetiki, okoli 60 %, nato pa iz rabe goriv v industriji in kmetijstvu, po desetino. Promet je edina dejavnost, kjer so izpusti dolgoročno razmeroma hitro naraščali, vendar pa se je rast po letu 2016 ustavila. Skupni izpusti TGP so se v EU zmanjševali hitreje. V obdobju 2005–2018, to je po začetku delovanja sistema EU za trgovanje, so se v sektorju, ki je vključen v ta sistem (ETS-sektor), zmanjšali za okoli četrtino (v povprečju EU nekoliko bolj), v neETS pa za okoli 6 % (v povprečju EU za okoli 9 %). V letu 2020 so se izpusti ob zajezitvenih ukrepih, povezanih z epidemijo covida-19, po prvih preliminarnih ocenah še naprej zmanjševali.

Potem ko se je primarna raba energije v letih po gospodarski in finančni krizi znižala zlasti zaradi manjše rabe premoga, se je v krizi zaradi epidemije covida-19 zaradi nižje rabe energije v prometu. Po obdobju manjše gospodarske aktivnosti, sprememb v termoenergetiki in v nekaterih letih manjše potrebe po ogrevanju so na gibanje v naslednjih letih poleg naraščajoče rabe v prometu vplivali tudi nekateri drugi dejavniki. Med pomembnejšimi so letna nihanja vodostajev rek in redni letni remonti jedrske elektrarne. V letu 2019 se je skupna raba primarne energije tudi pod vplivom umirjanja gospodarske aktivnosti (ob manjši rabi trdnih goriv in naftnih proizvodov) znova bolj znižala, še bolj pa se je znižala v letu 2020, ko so upadu botrovali zajezitveni ukrepi ob epidemiji. Ocenjujemo, da se je raba primarne energije v tem letu z znižanjem rabe v prometu za več kot desetino znižala za več kot 3 %. Gibanja energetske učinkovitosti so bila torej tudi zaradi manj aktivnosti v obeh krizah (v letih 2009 in 2020) relativno ugodna tudi za uresničitev cilja iz strategije Evropa 2020 (pri primarni in tudi končni rabi energije).

Energetska produktivnost se je v daljšem obdobju povečevala podobno kot v EU. Rast energetske produktivnosti, ki je razmerje med ustvarjenim BDP in celotno rabo energije, je zastala le v prvih letih finančne krize, tako da je bila leta 2011 za skoraj petino nižja kot v povprečju EU. V letu 2019 se je v Sloveniji ob višji rasti BDP povečala bolj kot v EU, tako da se je zaostanek v tej primerjavi zmanjšal na okoli desetino, kar je najmanj od leta 2000. 

Tudi končna raba energije se je od leta 2005 zniževala podobno kot v EU. Končna raba se je znižala zlasti po letu 2008, po letu 2014 pa zvišala. V industriji se je znižala predvsem zaradi posodobitve proizvodnje aluminija, v zadnjih letih pa se je ob konjunkturi znova krepila. V prometu je porasla zaradi povečanega tranzita po širitvah EU in nato nekaj let nihala. Raba energije v gospodinjstvih se je znižala zaradi občasno višjih temperatur v kurilnih sezonah, delilnikov toplote, sodobnejših ogrevalnih naprav in energetske sanacije stavb. V letu 2019 in zlasti v letu 2020 je k znižanju končne rabe energije največ prispevala manjša raba v prometu.

Delež obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije se je v zadnjih petnajstih letih le skromno povečal. Bolj se je povečal leta 2009, ko je v gospodarski in finančni krizi upadla končna raba energije in se hkrati povečala raba OVE, največji pa je bil v obdobju 2013–2015. Med leti je nihal glede na rabo OVE za ogrevanje (vpliv milejših zim) in rabo hidroenergije (vpliv letnih pretokov rek). Skupna raba OVE se je v Sloveniji v obdobju 2005–2019 povečala najmanj od vseh držav EU, za 6 %, v povprečju EU pa za 83 %. Slovenija je ena od šestih držav EU, v katerih je bil delež leta 2019 najbolj oddaljen od ciljnega v letu 2020 (cilj je 25 %), precej pa je oddaljen tudi od cilja SRS v letu 2030 (cilj je 27 %). Za leto 2020 ocenjujemo, da se je delež OVE ob manjši rabi tekočih goriv in malo večji rabi OVE povečal za od 1 do 2 o. t.

V strukturi OVE je v Sloveniji velik delež klasičnih in manjši delež drugih virov. Delež klasičnih OVE, med katere prištevamo trdno biomaso in hidroenergijo, je v Sloveniji še vedno precej nad 80 %, v povprečju EU pa precej pod 60 % skupne rabe OVE. Ohranjanje obsežne rabe biomase za ogrevanje je zaželeno, a hkrati ob nepravilni uporabi z vidika onesnaževanja zraka s prašnimi delci ni ugodno. Delež drugih OVE, to je vetrne, sončne in geotermalne energije, biogoriv, toplotnih črpalk in bioplina, pa je med najmanjšimi v EU. Zaostanek je največji pri uporabi vetrnic in toplotnih črpalk. 

V podporni shemi za električno energijo iz OVE so po letu 2010 prevladovale podpore sončnim elektrarnam. Tem podporam je bilo v letu 2020 namenjenih 64 % skupnih podpor, elektrarnam na biomaso 20 %, bioplinskim elektrarnam 11 %, preostalo pa hidroelektrarnam. Skupne podpore, ki so se v prejšnjih dveh letih zmanjšale, so se v letu 2020 povečale za 7 %, na 103 mio. EUR.

V Sloveniji je cestni blagovni promet zaradi tranzitne lege države razmeroma gost, ker pa je hkrati veliko blaga prepeljanega tudi po železnici, je delež cestnega manjši kot v EU. V daljšem obdobju se je delež cestnega prometa nekoliko zmanjšal, na manj kot dve tretjini, v povprečju EU pa znaša okoli tri četrtine. V obdobju 2005–2018 se je obseg cestnega prometa v Sloveniji povečal za okoli 30 %, železniškega pa skoraj dvakrat toliko, medtem ko se je v EU v obeh načinih prevoza povečal za manj kot 8 %. Z okoljskega vidika je velika rast cestnega prometa manj zaželena. Cestni blagovni promet se je v Sloveniji povečeval zlasti z večanjem tranzitnega prometa, tako da že več kot tri četrtine prevozov v državi opravijo tuji prevozniki (prevladujejo prevozniki iz Madžarske, Hrvaške in Romunije). Povečani tranzit je posledica širitev EU ter sprostitve konkurence med prevozniki na enotnem trgu, povezano tudi z majhnostjo in tranzitno lego države. Obseg skupnega blagovnega prometa na prebivalca je v Sloveniji zelo velik, večji je le še v petih državah članicah EU. V tem je cestnega prometa več za petino, železniškega pa je dvainpolkrat toliko kot v povprečju EU. Velik del železniškega prometa je vezan na pretovor v koprskem pristanišču, zato bo posodobitev železnice med Divačo in Koprom ta promet še okrepila. Ocenjujemo, da se je delež cestnega blagovnega prometa v letu 2019 nekoliko povečal, v letu 2020 pa ostal približno enak.

Vožnja z osebnimi vozili je prevladujoči način potniškega prometa v vseh članicah EU, v Sloveniji pa je ta delež med največjimi. To lahko delno pripišemo razgibanosti reliefa in razpršeni poselitvi, ki kljub subvencijam omejujeta večjo razvejanost in rentabilnost javnega potniškega prometa. Težave pri dostopu do tega prometa ima v Sloveniji večji delež prebivalcev kot v povprečju EU (v letu 2012 v Sloveniji četrtina, v povprečju EU petina). Ob takšni strukturi potniškega prevoza, kjer je javni prevoz v primerjavi s prevozom z avtomobilom relativno manj uporabljan, je delež stroškov za prevoze v skupnih izdatkih gospodinjstev večji (v Sloveniji 18 %, v EU 12 %). V letu 2020 smo bili ob epidemiji soočeni z velikimi omejitvami javnega potniškega prometa, zaradi zapiranja občin in karanten pa je bil omejen tudi prevoz z avtomobili. Že sicer majhen delež javnega potniškega prometa v skupnem prometu se je verjetno še zmanjšal. 

Snovna produktivnost in poraba snovi na prebivalca sta v Sloveniji približno na ravni povprečja EU. Snovna produktivnost, merjena z razmerjem med BDP ter porabo surovin in materialov, se je ob zmanjšani gradbeni aktivnosti najbolj povečala v obdobju 2007–2012. Upad gradbene aktivnosti je bil povezan z gospodarsko in finančno krizo ter dokončanjem avtocestnega križa (večina zgrajena do leta 2009). Močno se je zmanjšala poraba nekovinskih mineralov, ki je pred tem presegala dve tretjini celotne porabe snovi. Ob nekovinskih mineralih so na zmanjšanje skupnega obsega porabe snovi po letu 2011 opazneje vplivale tudi spremembe v termoenergetiki z manjšo porabo premoga. V letu 2019, ko se je rast opravljenih gradbenih del znova zelo umirila, je poraba nekovinskih mineralov upadla za skoraj 15 %, kar je povzročilo znatno izboljšanje snovne produktivnosti na le nekajodstotni zaostanek za povprečno v EU. V letu 2020 ukrepi ob epidemiji niso močno vplivali na aktivnosti v gradbeništvu, nekoliko večje pa je bilo znižanje rabe tekočih energentov, tako da večje spremembe snovne produktivnosti ne pričakujemo. 

Stopnja samooskrbe s snovjo je v Sloveniji nekoliko višja kot v povprečju EU. Slovenija je z nekaterimi viri dobro preskrbljena. V strukturi domače izkoriščane snovi je več kot polovico peska, gramoza, apnenca in sadre, pomembni domači viri pa so še kmetijski pridelki, lignit in les. V Slovenijo je neto uvožene okoli 13 % skupne porabe snovi. V strukturi neto uvoza je bilo leta 2019 največ naftnih proizvodov, plina, kovinskih rud ter kmetijskih pridelkov. Ob tem je po žledolomu v letu 2014 razmeroma velik le neto izvoz lesa, zlasti hlodovine, ki pa je bil že manj obsežen in najnižji v zadnjem petletnem obdobju. Velik neto izvoz surovin sicer v izračunu domačo porabo snovi znižuje, z vidika učinkovitejše rabe virov pa pomeni neizkoriščeno možnost za ustvarjanje višje dodane vrednosti v domači predelovalni industriji.

Evidentirana količina nastalih odpadkov, ki se je v gospodarski in finančni krizi zmanjšala, se je po njej znova povečala. V letu 2019 jih je nastalo okoli 8,4 mio. ton, kar je bilo približno enako kot v letu prej, a za 88 % več kot v letu 2012, ko je bila njihova količina v opazovanem obdobju po letu 2000 najmanjša. Okoli devet desetin jih je nastalo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih. Po letu 2012 se je količina povečala ob veliki rasti mineralnih oz. gradbenih odpadkov (ta količina se je skoraj potrojila), ki so zaradi svoje specifične teže v veliki večini. Komunalni odpadki so se po letu 2012 povečali za 43 % in v preračunu na prebivalca že presegli povprečje EU. Za okolje je posebej problematična skupina nevarnih odpadkov, ki se v daljšem obdobju prav tako povečuje in ima v teži odpadkov skupno okoli 2-odstotni delež.

V ravnanju z odpadki se je ob večji predelavi uspešno zmanjšal delež odloženih, ostajajo pa precejšnje težave z naraščajočim skladiščenjem odpadkov na zbirališčih. V letu 2019 je bilo skupno predelanih okoli 9,4 mio. ton odpadkov. V skupni predelavi, ki se ob naraščajočih količinah nastalih odpadkov prav tako povečuje, se recikliranje, ki je z okoljskega vidika zelo zaželen postopek predelave, povečuje počasneje, bolj pa se povečuje zasipanje odpadkov. Odlaganje odpadkov na odlagališča, ki je v hierarhiji želenega ravnanja na zadnjem mestu, se je v zadnjih nekaj letih uspešno zmanjšalo. V tem se je tudi v skupini komunalnih odpadkov, ki so bili že v okoli treh četrtinah zbrani ločeno, precej povečalo recikliranje in zmanjšalo odlaganje. Težave pa so povezane predvsem z naraščajočo količino odpadne embalaže; za njihovo reševanje bo nujno korenitejše ukrepanje, tudi v spodbujanju nižje rabe.

Po predhodni hitri rasti so bili prihodki iz okoljskih davkov po letu 2017 nominalno približno na isti ravni. Leta 2019 so se nominalni prihodki prvič po letu 2011 medletno nekoliko znižali (-0,3 %) zaradi manj pobranih davkov na energijo in na onesnaževanje. Dolgoročna rast prihodkov pred letom 2018 je bila predvsem posledica rasti rabe goriv v prometu in trošarin na pogonska goriva, a se je v letih 2018 in 2019 umirila. Umiritev rasti povezujemo z nižjimi trošarinami na neosvinčeni motorni bencin in dizelsko gorivo, ki so bile uvedene maja 2018 z namenom nevtralizacije pritiska visokih cen surove nafte in umirjanjem rasti gospodarske aktivnosti. V 2020 so se trošarine še nekoliko znižale, zlasti na bencinsko gorivo, trošarine na dizelsko gorivo pa so se po znižanju v prvi polovici leta proti koncu leta že približale ravnem iz leta 2019. Po predhodnih podatkih državnega proračuna se je zniževanje prihodkov iz trošarin v letu 2020 poglobilo, kar je poleg nižjih trošarin tudi posledica manjšega prometa (tovornega in potniškega), ki je bil posledica z epidemijo povezanih omejitvenih ukrepov. 

Prihodki iz okoljskih davkov glede na BDP so v Sloveniji kljub zniževanju med najvišjimi v EU. V obdobju 2005–2016 so glede na BDP zaradi dviga davkov na energijo porasli, v zadnjih treh letih pa se občutneje znižali; v letu 2019 na 3,3 % BDP. V primerjavi s povprečjem EU je bila ta raven precej višja, razlika pa se je od leta 2013, ko je bila najvišja, do leta 2019 zmanjšala na manj kot 1 o. t. Razlika izhaja iz davkov na energijo, ki so leta 2019 v Sloveniji sestavljali 84 % vseh okoljskih davkov. Visoka vrednost je v Sloveniji posledica razmeroma velike nabave in porabe energije, kar je povezano z obsežnim tranzitnim prometom, močnim transportnim sektorjem, pa tudi z razpršeno poseljenostjo in nezadostno razvito infrastrukturo javnega prometa.

Ekološki odtis, ki je sintezni kazalnik okoljskega razvoja, je bil v obdobju 2015–2017 nespremenjen in blizu evropskega povprečja, kar kaže na precejšnje obremenjevanje okolja. Izražen je v standardizirani enoti biološko produktivne površine, t. i. globalnih hektarjih (gha). To je rodovitna površina, potrebna za zadovoljitev človekovih potreb po hrani ter za ohranjanje njegovega življenjskega sloga in odlaganje pri tem nastajajočih odpadkov. V strukturi je največ a) ogljičnega odtisa, zaradi velikih izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, sledita pa mu b) biološki odtis, to je odtis obdelovalnih površin, gozdov, pašnikov in drugih rodovitnih površin, ter c) odtis infrastrukture, to je pozidanih površin. V Sloveniji se je ekološki odtis v finančni in gospodarski krizi zmanjšal, potem pa nasprotno kot v evropskem povprečju nekoliko povečal in v obdobju 2015–2017 znašal 4,9 gha/osebo (4,90 v letu 2017; v letih 1015 in 2016 pa 4,87). V letu 2017, ki je zadnje leto izračuna, je bil za 3 % večji kot v povprečju Evrope in tudi večji kot v večini sosednjih držav. To kaže na gospodarski razvoj ob razmeroma veliki porabi naravnih virov in onesnaževanju okolja ter ne poteka v smeri doseganja zastavljenega cilja v SRS. 

Z razmeroma velikim ekološkim odtisom je bil velik tudi ekološki primanjkljaj, ki je razlika do biološke zmogljivosti narave. Biološka zmogljivost oziroma biokapaciteta narave so tiste biološko produktivne površine, ki so se sposobne regenerirati. Podobno kot ekološki odtis so preračunane v globalne hektarje, pri čemer vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti. Biokapaciteta narave je precej stabilna in se med leti ne spreminja veliko. V Sloveniji največjo vrednost prinašajo gozdovi, ki pa kljub veliki površini ne zadostujejo za absorpcijo izpustov ogljikovega dioksida. Delež drugih površin, predvsem obdelovalnih zemljišč in ribolovnih območij, je v primerjavi s povprečjem Evrope razmeroma skromen. Rezultati zadnjih izračunov so pokazali, da ekološki odtis Slovenije znaša več kot dvakrat toliko, kot je biološka zmogljivost obnavljanja njene narave. Ekološki primanjkljaj ima tudi večina držav v Evropi, presežek pa le nekatere države na severu, ki imajo trajnostno naravnano gospodarstvo in razmeroma obsežna ribolovna območja. V Sloveniji je ekološki primanjkljaj večji kot v povprečju Evrope in tudi večji kot v povprečju sveta.

Kmetijska zemljišča v Sloveniji zavzemajo precej manjši del skupne površine kot v povprečju EU, a se je po dolgoročnem upadanju njihova razmeroma skromna površina v zadnjih letih ustalila. V letu 2019 so kmetijska zemljišča v uporabi (KZU) obsegala okoli 480 tisoč hektarjev. Predvsem zaradi opuščanja kmetovanja in zaraščanja z gozdom, pa tudi pozidave, je bilo to za 15 % manj kot ob osamosvojitvi države, a enako kot v letu 2012. 

Z vidika zagotavljanja pogojev za lokalno pridelavo hrane je zaskrbljujoča zlasti skromna površina njiv. Po površini njiv na prebivalca, ki so z vidika zagotavljanja prehranske varnosti najpomembnejša kategorija zemljišč, se Slovenija uvršča med zadnje štiri države članice EU. V letu 2019 je znašala okoli 8,4 ara (v povprečju EU 22,2 ara), skupno 174 tisoč hektarjev. Ob tem je bilo pridelavi zelenjave namenjene le okoli 3 % te površine, velika večina pa pridelavi krme za živali. Ta se prideluje tudi na trajnih travnikih in pašnikih, ki so pokrivali večino, okoli šest desetin KZU. S trajnimi nasadi, predvsem vinogradi in sadovnjaki, je bilo zasajenih okoli 6 % KZU. 

Ekološka obdelava zemljišč, ki je za varstvo okolja najbolj zaželena, je razširjena bolj kot v povprečju EU in se povečuje. V letu 2019 je bila v sistem nadzora vključena desetina KZU. Tudi tu močno prevladujejo trajni travniki in pašniki, namenjeni pridelavi krme, drugih kategorij pa je razmeroma malo. To ni usklajeno s povpraševanjem, ki je največje po ekološko pridelani sveži zelenjavi in sadju ter nemesnih predelanih živilih. Za nadaljnji razvoj je v Sloveniji še veliko možnosti. Velik del slovenskih kmetij je namreč na gorskovišinskih in drugih območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, kjer obsežna konvencionalna pridelava ni mogoča.

Pridelava in prireja hrane, glede na zmerno povprečno pridelavo in prirejo, v Sloveniji ni med intenzivnejšimi. V razvoju slovenskega kmetijstva je že nekaj časa močno prisotna dualnost: a) večanje intenzifikacije, povezane z zniževanjem števila gospodarstev in posledično s koncentracijo pridelave in reje, ter b) obsežnejše ekološko kmetovanje, ki poteka v tesnem sožitju z naravo in je z vidika varovanja okolja najbolj zaželeno. Primerjava s povprečjem v EU v rastlinstvu ne kaže enotne slike, kar je razvidno tudi iz pridelkov dveh pomembnejših poljščin. Hektarski pridelek pšenice je v Sloveniji običajno manjši, koruze pa večji. Pod vplivom vremena so pri vseh kulturah prisotna izrazita letna nihanja, z izboljševanjem tehnologije pa se donosi dolgoročno višajo. Dokler niso previsoki, to pomeni boljšo izkoriščenost naravnih virov. Obremenjenost okolja z živinorejo, merjena s številom živine na površino, pa zaradi naravnih danosti ni med manjšimi, a povprečna mlečnost na žival je manjša od povprečne v EU. Z vidika obremenitve živali je to ugodno, z vidika obremenitve okolja na enoto proizvoda pa bi se lahko nekoliko povečala. 

Zniževanje porabe osnovnih inputov, ki je bilo doseženo v prejšnjem desetletju, se je pri gnojenju ustavilo, pri pesticidih pa se je poraba zadnjih nekaj let znova povečevala. Gnojenje z rastlinskimi makrohranili iz mineralnih gnojil (dušikom, fosforjem in kalijem: NPK gnojili) na enoto kmetijske površine v uporabi se je do konca prejšnjega desetletja zmanjševalo, nato pa ob precejšnjih letnih nihanjih ni bilo večjega napredka. Dolgoročno se je zniževala tudi poraba pesticidov, merjena s skupno prodajo aktivnih snovi. Prodaja je odvisna od vremenskih razmer in posledično pojava bolezni in škodljivcev, a se po letu 2013 povečuje in je bila leta 2018 približno na isti ravni kot pred desetletjem. Mednarodna primerjava kaže, da sta porabi obeh kmetijskih inputov višji kot v povprečju EU, a je zlasti pri pesticidih zaradi seštevka snovi z različno stopnjo toksičnosti merjenje precej zahtevno.

Posek lesa se je zaradi sanacije gozdov po obsežnih naravnih nesrečah v obdobju 2014–2019 povečal. Žledolomu, ki je v letu 2014 močno prizadel slovenske gozdove, se je v naslednjih letih pričakovano pridružilo izrazito širjenje smrekovega lubadarja, v letih 2017 in 2018 pa tudi obširni vetrolomi. V šestih letih po žledolomu je bilo letno posekanega za okoli polovico več lesa kot v letu pred tem, tako da se je razmeroma majhen evidentirani posek bolj približal strokovno dopuščenemu. Intenzivnost poseka, izražena kot razmerje med letnim posekom in letnim prirastkom lesa, se je povečala in v letu 2019 znašala okoli 60 %. S tem se je nekoliko približala cilju v načrtu (Akcijski načrt za povečevanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige do leta 2020), ki je ob zagotovitvi trajnostnega razvoja zastavljen na ravni 75 %. Struktura poseka pa se je močno spremenila. Posek za nego gozdov, ki je v običajnih razmerah največji, se je zmanjšal, povečala pa se je sečnja sanitarne narave, in sicer na dve tretjini poseka. 

Z večjo sečnjo se je povečala proizvodnja lesnih sortimentov, a možnosti za nadaljni razvoj gozdno-lesne verige ostajajo ob veliki gozdnatosti ter veliki in naraščajoči zalogi lesa slabo izkoriščene. Proizvodnja lesa se je po žledolomu povečala v vseh kategorijah; najbolj pri lesu za celulozo in plošče, a tudi pri hlodih za žago in furnir, ki je najbolj kakovosten in za dosego višje dodane vrednosti najprimernejši les. Bolj kot skupna proizvodnja pa se je povečala zunanja trgovina z nepredelanim lesom. Izvoz se je v obdobju po žledu, ob nižjem letnem uvozu za okoli desetino, letno povečal skupno za okoli 70 %, samo hlodov iglavcev pa za 120 %. Velik izvoz kakovostne surovine je neizkoriščena možnost za večjo zaposlenost in dodano vrednost v nadaljnjih členih gozdno-lesne verige.

Ob visoki kakovosti slovenskih vodotokov se je nadaljnje izboljšanje, zastavljeno s SRS, po letu 2016 zaustavilo. Kakovost voda, merjena z biokemijsko potrebo po kisiku, ki je bila v začetku prejšnjega desetletja blizu povprečja EU, se je po letu 2005 precej izboljšala in je v primerjavi z državami z znanimi podatki v EU že nekaj let v ospredju. Tudi vsebnosti nitratov v podtalnici in fosfatov v rekah, ki v prevelikih odmerkih poslabšujejo kakovost vode, sta se dolgoročno znižali in sta nižji kot v povprečju EU. Manjše onesnaženje, običajno povzročeno z izpusti komunalnih in industrijskih odpadnih voda ter s spiranjem kmetijskih površin, je posledica precej boljše in obsežnejše obdelave odpadnih voda ter opuščanja gospodarskih aktivnosti, ki so z odpadnimi vodami onesnaževale vodotoke.

Štiri petine načrpane vode izhaja iz površinskih virov in je večinoma namenjenih industriji, med odpadno vodo pa je okoli petina prečiščene. V letu 2019 je bilo v Sloveniji, ki je zaradi pestrih naravnih danosti vodnata država z razmeroma veliko razpoložljivostjo sladkovodnih virov na prebivalca, skupno načrpane 944 mio. m³ vode, kar je 4 % manj kot pred petimi leti. Večina te vode je bila iz površinskih vodnih virov in za industrijo, le petina iz podzemnih voda in namenjena predvsem javnemu vodovodu. V okolje je odteklo 997 mio. m³ odpadne vode. Delež pred izpustom prečiščene vode se je po letu 2015 podvojil, na okoli petino. Preostala večina odpadne vode je ostala neprečiščena, a je bila v največji meri le toplotno onesnažena, predvsem zaradi rabe v hidroelektrarnah.

Slabša kakovost zunanjega zraka je v Sloveniji precej povezana s čezmerno onesnaženostjo s prašnimi delci (PM), ta pa predvsem z neustreznim zgorevanjem lesne biomase in nizko prevetrenostjo območij. K skupnim izpustom PM₁₀ prispevajo glavnino, okoli 60 %, individualna kurišča, pretežno zaradi razširjene neustrezne uporabe lesa v zastarelih kurilnih napravah in hkrati pogosto neugodnih vremenskih razmer v kotlinah in dolinah celinskega dela Slovenije. Ob izrazitih temperaturnih inverzijah lahko že manjša gostota izpustov povzroči čezmerno onesnaženje zraka. Ker v topli polovici leta teh težav ni, podatki o povprečnih letnih vrednostih kažejo boljšo sliko kot podatki o številu dni s prekoračeno mejno dnevno vrednostjo, ki so značilni za hladni del leta. Druga večja skupina izpustov delcev je iz rabe energije v industrijskih procesih in goriv v industriji, sledijo pa izpusti iz cestnega prevoza. Splošna povprečna izpostavljenost urbanega prebivalstva delcem se je v zadnjih letih tudi pod vplivom toplejših zim zmanjševala, a je pri najbolj drobnih delcih ostala precej večja kot v povprečju EU. 

Problematična je tudi lokalno velika prisotnost prizemnega ozona. Ker je nastanek ozona pogojen z dovolj veliko prisotnostjo sončne svetlobe, do njegove čezmerne koncentracije – nasprotno kot pri prašnih delcih – prihaja predvsem poleti. Večinoma je posledica cestnega prometa, ki je največji vir predhodnikov prizemnega ozona. V Sloveniji je njegova koncentracija v zraku pod velikim vplivom čezmejnega prenosa. Močno je odvisna od vetrov iz zahoda in je najvišja na Primorskem, a je visoka tudi na večini drugih merilnih mest, tudi na podeželju in v višjih legah (ARSO, 2021b). Večletni niz podatkov zaradi velike odvisnosti od vremenskih razmer ne izkazuje jasnega trenda, a izpostavljenost urbanega prebivalstva ozonu je bila po zadnjih podatkih v Sloveniji večja kot v povprečju EU.

Skupna površina funkcionalno degradiranih območij (FDO) se je po letu 2017 povečala, a je bilo ob tem prisotno tudi oživljanje nekaterih območij. S popisom je bilo evidentiranih 1.167 FDO v skupni površini 3.747 ha, njihova povprečna velikost je bila 3,2 ha. Med popisoma v letih 2017 in 2020 se je število povečalo za 86, skupna površina pa za 324 ha, kar pomeni povečanje za 8 oziroma 9 %. Največ FDO, ki so tudi razmeroma velika (okoli 5 ha), so območja opustitve industrijskih in obrtnih dejavnosti. Spremembe po letu 2017 vključujejo nova FDO (prevladujejo FDO infrastrukure in storitvenih dejavnosti) in oživljena območja, črtana iz evidence FDO. Teh je bilo največ med FDO industrijskih in obrtnih dejavnosti. 

V opazovanem obdobju 2017–2020 je bilo uspešno saniranih 8 % FDO, zaradi posledic epidemije covida-19 pa na območjih bolj prizadetih dejavnosti lahko pričakujemo nastajanje novih. V popisu so bili opazovani naslednji procesi: a) ni bilo sprememb, b) dogajale so se večje spremembe, c) nastajala so nova FDO, č) FDO so se vrnila v funkcijo. Na dobri polovici FDO po letu 2017 ni prišlo do sprememb zaradi vprašanj lastništva, nezaintiresiranosti lastnikov za spremembe, finančnih ovir in zavrnitve poskusa umestitve neprimernih dejavnosti v prostor. V strukturi sprememb je bilo takih FDO največ v primorsko-notranjski, najmanj pa v obalno-kraški regiji. Do večjih sprememb (na okoli četrtini FDO) je prišlo iz dveh razlogov – ponekod so se, predvsem na opuščenih gradbiščih, nekdanjih območjih industrije in storitvenih dejavnosti, začeli postopki sanacije in ponovne oživitve. Drugje pa so velike spremembe pomenile poslabšanje degradiranosti ali spremembe lastništva in razvojnih načrtov, običajno zaradi nasedlih investicij, stečajnih postopkov ali nelegalnih posegov v prostor. V strukturi je bilo največ sprememb na FDO v posavski, najmanj pa v pomurski regiji. Po letu 2017 je bilo popisanih 193 novih FDO (okoli 15 % vseh), pretežno območij infrastrukturnih dejavnosti, storitvenih dejavnosti in območij prehodne rabe. V strukturi sprememb je teh največ v obalno-kraški in najmanj v primorsko-notranjski ter zasavski regiji. Okoli 8 % FDO je bilo uspešno saniranih z vzpostavljeno novo funkcijo, predvsem na območjih nekdanje industrijske rabe. Največ uspešnih sanacij je bilo v savinjski in podravski regiji, dobro desetino. V aktivnostih oživljanja in umeščanja novih dejavnosti na FDO, ki so uspešno potekale pred epidemijo covida-19, se nakazujejo spremembe. Na območjih bolj prizadetih dejavnostih (npr. storitve, turizem in rekreacija) pričakujemo opuščanje dejavnosti; kjer pravni in finančni pogoji omogočajo, pa se bo pospešilo vračanje razvrednotenih območij v ponovno rabo.

Po povečevanju v predhodnih letih se je v letu 2020 zaupanje v večino institucij zmanjšalo. Največje in nad povprečjem EU je bilo leta 2006, a se je od takrat močno zmanjšalo. Pri večini institucij je bilo najmanjše ob koncu gospodarske krize, v obdobju 2013–2019 pa se je povečalo. Zaupanje v politične stranke se je nekoliko izboljšalo šele v letu 2017. V primerjavi z letom prej se je v letu 2020 zaupanje v vlado, parlament in politične stranke zmanjšalo, na kar so vplivali poslabšanje makroekonomskih kazalnikov zaradi razmaha epidemije covida-19, kriza ter s tem povečanje nezadovoljstva anketiranih z gospodarskimi in splošnimi razmerami v Sloveniji. Zmanjšalo se je tudi zadovoljstvo z delovanjem demokracije. V Sloveniji je bil delež tistih, ki menijo, da so bile omejitve človekovih pravic in svoboščin za zajezitev epidemije neupravičene, med največjimi v EU (30 %).  Povečalo se je zaupanje v lokalne oblasti, ki ostaja institucija z največ zaupanja, najmanj pa prebivalstvo zaupa političnim strankam. Zaupanje v vse institucije je tudi v letu 2020 ostalo pod povprečjem EU.

Zaupanje v EU in njene institucije se od leta 2015 povečuje. Največje je bilo leta 2006, najmanjše pa leta 2015, od takrat se povečuje. V primerjavi s predhodnim letom se je v letu 2020 še nekoliko povečalo zaupanje v EU, prav tako je večje zaupanje v evropske institucije. V Sloveniji je v EU zaupalo 47 % vprašanih, kar je nad evropskim povprečjem. V Evropski parlament je zaupalo 46 % vprašanih, nekoliko manj pa v Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko (44 %), vse te vrednosti pa so tudi okoli povprečja EU.

Izvršna zmogljivost, ki meri strateško upravljanje javnih institucij, se v Sloveniji počasi izboljšuje, a ostaja nizka v primerjavi z drugimi državami članicami EU. Indeks izvršne zmogljivosti je del kazalnikov trajnostnega upravljanja in meri delovanje vlade in institucij na osmih področjih: strateška zmogljivost, medresorsko sodelovanje, priprava učinkov predpisov, posvetovanje z javnostmi, komuniciranje, izvajanje zastavljenih ukrepov, prilagodljivost in sposobnost reforme sistema javne uprave. Po letu 2017 sta se vrednost indeksa in uvrstitev med državami članicami EU izboljšali, kljub temu pa Slovenija še naprej opazno zaostaja za povprečjem EU pri vseh komponentah indeksa. 

Nizka ocena izvršne zmogljivosti nakazuje na relativno majhno učinkovitost delovanja institucij države in vlade. V raziskavi SGI (Bertelsmann, 2020) so bile največje slabosti zaznane predvsem pri učinkovitem strateškem načrtovanju in organizacijskih reformah, kjer je bil v zadnjih letih narejen omejen napredek. Precej slabše kot v drugih državah članicah EU je ocenjeno tudi izvajanje zastavljenih ukrepov na različnih ravneh države (centralna, lokalna raven), poudarjeno je tudi vmešavanje politike v kadrovanje tudi na strokovnih ravneh državne uprave. Kljub napredku v zadnjem letu Slovenija v primerjavi z drugimi državami zaostaja tudi v pripravi celovite analize učinkov predpisov (RIA – regulatory impact assessment) na javne finance, gospodarstvo, okolje in družbo kot celoto. 

Indeks izvršne zmogljivosti po podkomponentah, 2020 

Slovenija se po podatkih za leto 2019 na lestvici indeksa vladavine prava uvršča v drugo polovico držav EU, njena uvrstitev pa se od leta 2012 ni bistveno spremenila. Vladavina prava (angl. rule of law) poudarja načelo pravne enakosti ter nedotakljivost avtoritete prava in zakona, kar pomeni, da država sama spoštuje pravo, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Z uvrstitvijo v drugo polovico držav EU po indeksu vladavine prava zaostaja za ciljem SRS, njena uvrstitev pa kaže na pomanjkljivosti delovanja pravne države. Najvišje se uvršča na področju notranjega reda in varnosti, kjer se tudi približa najbolje ocenjenim skandinavskim državam, blizu povprečja EU pa je le še na področju temeljnih človekovih pravic (dobro ocenjeni kazalniki so pravica do življenja in varnosti ter pravica do dela). Za povprečjem EU precej zaostaja na področju kazenskega pravosodnega sistema, kjer se v kazalnikih odraža nezaupanje v sodni sistem, predvsem v njegovo neodvisnost. Na pomanjkljivosti delovanja pravne države kažejo tudi nizke vrednosti kazalnikov na področju omejitev vladne politike (npr. kazalnik glede odgovornosti državnih uradnikov ob ugotovljenih nepravilnostih) in odsotnosti korupcije (npr. v tveganju korupcije uradnikov v izvršilni in zakonodajni veji oblasti).

Indeks vladavine prava po podkomponentah, 2019

Predvideni čas reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev se je v obdobju 2008–2018 opazno skrajšal, a je ostal daljši kot v EU. Slovenija je v obdobju 2008–2014 za več kot 40 % zmanjšala predvideni čas trajanja reševanja civilnih pravdnih in gospodarskih zadev, k temu pa je pomembno prispeval projekt odprave sodnih zaostankov in druge strukturne reforme (npr. insolvenčna zakonodaja). Od leta 2014 se je čas trajanja teh zadev sicer nekoliko podaljšal (na 283 dni v letu 2018), kar je posledica predvsem prenosa novih pristojnosti na sodišča in povečanega števila zahtevnih zadev. Povečala se je tudi neskladnost z EU, v primerjavi z drugimi državami pa najdlje trajajo sodni postopki, povezani s pranjem denarja. Skrajšal se je predvideni čas trajanja zadev na drugi in tretji stopnji, kjer je bila Slovenija v zadnjih letih boljša od povprečja EU. Zaradi različnih podatkov in metodologije se predvideni čas rešitve razlikuje od trajanja (konkretnih) sodnih postopkov. 

Povprečni dejanski čas reševanja pomembnejših zadev se v zadnjih petih letih ni bistveno spremenil, epidemija covida-19 pa je v letu 2020 pomembno vplivala na delovanje sodišč. Do leta 2016 se je čas reševanja pomembnejših zadev hitro zmanjševal, kar je bilo v veliki meri posledica manjšega pripada novih zadev in večje učinkovitosti sodišč, po letu 2016 pa se ta čas ni več bistveno spremenil. To je posledica večjega števila zahtevnejših postopkov in novih pristojnosti, ki jih spremembe zakonodaje nalagajo sodiščem. Kazalnik reševanja pripada pomembnih zadev presega je v obdobju 2016–2019 presegal 100 %, kar pomeni, da so sodišča rešila več zadev, kot so jih prejela. Epidemija covida-19 je vplivala na zmanjšanje števila vseh prejetih (tudi pomembnejših) zadev, manjše pa je bilo tudi število rešenih zadev, sodišča zaradi omejitev pri poslovanju niso obvladala vseh prejetih zadev, saj so rešila 5 % manj pomembnejših zadev, kot so jih prejela (vseh zadev za 0,2 % manj). V strukturi nerešenih zadev se je tako delež pomembnejših zadev še povečal (46,9 % v letu 2016, 60,9 % v letu 2020). Povprečni čas reševanja vseh zadev se je v zadnjih petih letih opazno skrajšal in je leta 2020 znašal 1,1 meseca.

Zaznava korupcije v Sloveniji se v zadnjih devetih letih ni bistveno spremenila in ostaja večja kot v povprečju EU. Indeks zaznave korupcije (angl. Corruption perception index – CPI) temelji na zaznavanju stopnje koruptivnosti javnega sektorja s strani poslovnega sveta, strokovnjakov in analitikov. Slovenija že od leta 2012 ne zaznava bistvenega napredka na lestvici zaznave korupcije, prav tako je bila že tretje leto zapored ocenjena z enakim številom točk (60 od največ možnih 100). S tem še naprej zaostaja za povprečjem EU, a se uvršča bolje od večine držav, ki so k EU pristopile po letu 2003. Po Eurobarometru (Eurobarometer, 2020b) v Sloveniji 87 % vprašanih meni, da je korupcija široko prisotna, vendar jih hkrati tudi velika večina z njo ni imela izkušenj. To je treba v veliki meri pripisati dejstvu, da vprašani menijo, da odmevni in veliki primeri korupcije niso ustrezno sankcionirani. KPK navaja, da je v Sloveniji največ zaznave korupcije na področju javnega sektorja pri javnih naročilih (okoli 15 % vseh prijav), v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin ter v zdravstvu in farmaciji. Leto 2020 je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo povezana kriza, ki je razkrila številna korupcijska tveganja predvsem v zvezi z nabavo medicinske opreme. V Sloveniji so bile v letu 2020 sprejete tudi nekatere sistemske spremembe (sprejetje novele Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije), ki naj bi zagotovile orodja za učinkovitejše delo KPK ter razmejile pristojnosti za pregon kaznivega dejanja (ZIntPK-C, 2020).

Delež gospodinjstev v Sloveniji, ki so poročala, da imajo v svojem bivalnem okolju težave s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem, je v letu 2019 ostal enak kot v predhodnih dveh letih in je v okviru cilja SRS. Znašal je 8 % in je ostal pod povprečjem EU, a se je uvrstitev Slovenije med državami članicami EU že četrto leto zapored poslabšala. To kaže, da so nekatere druge evropske države uspešnejše pri zmanjševanju kriminalitete na lokalni ravni. Na pojav kriminalitete vplivajo socialnoekonomski dejavniki, bolj je prisotna v urbanih okoljih. V letu 2019 je po tem kazalniku izstopala jugovzhodna Slovenija, kjer se je v desetletnem obdobju podvojil delež gospodinjstev, ki so poročala o težavah s kriminalom, vandalizmom ali nasiljem v svojem bivalnem okolju. Velik in naraščajoč delež takih gospodinjstev je imela tudi posavska regija. V desetletnem obdobju je najbolj upadel delež takih gospodinjstev v osrednjeslovenski regiji (za 10 o. t.), vendar je v letu 2019 ostal na nadpovprečni ravni (12 %). Osrednjeslovenska regija ima območja, ki so najbolj urbanizirana v Sloveniji, s tem pa je možnosti za pojav kriminala več. Pomembni dejavniki, ki prispevajo k zmanjševanju kriminalitete, so boljša kakovost življenja družin v skupnosti (preprečevanje in zmanjševanje revščine in socialne izključenosti), kakovostno izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v šolah ter širša organiziranost družbenega življenja in nadzora v lokalni skupnosti (Meško in Sotlar, 2012).

Na kakovost življenja ljudi vpliva tudi občutek ogroženosti v njihovem življenjskem okolju, ki je v Sloveniji redek. Leta 2017 je večina Slovencev (97 %) menila, da je njihova neposredna soseščina varen kraj za življenje (Eurobarometer, 2017). Po raziskavi Slovenskega javnega mnenja, ki je bila opravljena med prvim valom epidemije covida-19, se je (bi se) v Sloveniji 95 % vprašanih počutilo varne, če so (bi) bili v soseski ponoči sami zunaj, kar je nekoliko več kot v preteklih letih  in je lahko delno tudi posledica omejitvenih ukrepov za zajezitev širjenja virusa.

Po svetovnem indeksu miru se je Slovenija tudi v letu 2020 uvrstila med najmirnejše države sveta. V obdobju 2016–2019 se je uvrščala med deset najmirnejših držav na svetu, leta 2020 pa je bila na 11. mestu med 163 državami sveta in na 5. mestu med državami članicami EU. Med deset najboljših držav sveta se je znova uvrstila na področju militarizacije (4. mesto), na področju družbene varnosti in zaščite je bila na 12. mestu, nižje pa se je uvrstila na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (52. mesto). K temu je prispevala še vedno nekoliko slabša ocena odnosov s sosednjimi državami in intenzivnosti organiziranih notranjih sporov. V primerjavi s predhodnim letom je Slovenija napredovala na področju notranjih in mednarodnih konfliktov (za osem mest), uvrstitev pa se je poslabšala predvsem na področju družbene varnosti in zaščite (za štiri mesta). Na tem področju ima v zadnjih desetih letih nekoliko slabšo oceno pri številu varnostnega osebja in policije na 100.000 prebivalcev, ocenah zaznave kriminalitete v družbi in verjetnosti nasilnih demonstracij. Kljub temu so tudi ti kazalniki v primerjavi z drugimi državami relativno dobro ocenjeni, nakazujejo pa določene pomanjkljivosti, ki bistveno ne vplivajo na oceno miru v državi. Svetovni indeks miru za leto 2020 kaže, da Evropa ostaja najmirnejša regija na svetu, saj je med prvimi desetimi najmirnejšimi državami sveta šest evropskih (od tega štiri države članice EU). Bližnji vzhod in Severna Afrika ostajata najbolj nemirni regiji na svetu. Islandija je še naprej najmirnejša država sveta, Afganistan pa najmanj. V zadnjih desetih letih se je sicer svetovni indeks miru poslabšal, zlasti zaradi zaostrovanja konfliktov na Bližnjem vzhodu, terorizma, naraščajočih regionalnih napetosti v vzhodni Evropi in severovzhodni Aziji, migracijskih dogajanj ter povečane politične napetosti v Evropi in ZDA, zaradi pandemije covida-19 pa se že pojavljajo nove napetosti in negotovosti (IEP, 2020b).

Izdatki za uradno razvojno pomoč so bili tudi v letu 2019 precej nižji od mednarodno sprejetih zavez. Uradna razvojna pomoč je opredeljena kot pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo trajnostnemu razvoju držav v razvoju. Slovenija je v letu 2019 za razvojno pomoč namenila 77,44 milijona evrov oziroma 9 % več kot leto prej, s čimer je ohranila delež BND, namenjenega za to področje, ki ostaja močno pod povprečjem EU. Uradni izdatki za razvojno pomoč so precej manjši od mednarodno sprejetih zavez (0,16 % bruto nacionalnega dohodka), v skladu s katerimi bi si Slovenija morala prizadevati za povečanje deleža za uradno razvojno pomoč na 0,33 % BND do leta 2030. 

K povečanju obsega sredstev za uradno razvojno pomoč v letu 2019 so najbolj prispevale oprostitve šolnin in štipendije za študij državljanov partnerskih držav v RS ter pomoč projektne narave. V preteklih letih so na obseg sredstev pomoči zelo vplivala migracijska gibanja, povezana zlasti z razmerami na Bližnjem vzhodu, kar se je, z izjemo leta 2017, odražalo v povečanju stroškov za oskrbo beguncev in migrantov v Sloveniji. Ti so se v letu 2019 tako kot namenski prispevki za posebne programe mednarodnih organizacij nekoliko zmanjšali, a po obsegu sredstev obe vrsti pomoči še vedno ostajata relativno visoko. Razvojna pomoč je seštevek večstranske pomoči (prispevki za redno delovanje mednarodnih organizacij) in dvostranske pomoči.  Tudi v letu 2019 je Slovenija največ razpoložljive dvostranske pomoči namenila državam Zahodnega Balkana, ki so skupaj prejele 68 % te pomoči, kar je enako kot v letu 2018 in več kot v povprečju zadnjih petih let (63 %). Največ te pomoči je bilo namenjene za izvajanje dejavnosti na področju kakovostnega izobraževanja (oprostitve šolnin in štipendije). V letu 2019 se je povečal tudi obseg večstranske pomoči, kjer je največ (83 %) pomoči namenjene za razvojno sodelovanje v okviru EU.