Kratke analize

Ekološki odtis (ang. Ecological Footprint) je metoda vrednotenja vplivov človekove dejavnosti na okolje in naravne vire. Predstavlja vrsto računovodstva, ki dokumentira ekološko uspešnost družbe. Izpostavlja meje narave, s čimer usmerja k bolj trajnostnemu gospodarstvu. Na znanstveno potrjeni kvantitativni osnovi prikazuje, kaj in koliko trošimo (ekološki odtis) ter kaj in koliko imamo (biokapaciteta), s čimer poudarja potrebo po usklajenosti gospodarskih spodbud z ekološkimi zmožnostmi naravnega okolja na globalni in lokalni ravni (Wackernagel in Beyers, 2019). Ključna elementa metodologije sta ekološki odtis (EO) in biokapaciteta (BC), izražena v globalnih hektarjih (gha). Ti predstavljajo standardno enoto biološke proizvodnje, zato se lahko uporabljajo za spremljanje in primerjavo trajnostnega razvoja na različnih območnih ravneh – svet, države, regije, podjetja, posamezniki in drugo. Z rezultatom, ki je zelo poveden, ekološki odtis pomaga pri razumevanju in reševanju globalnih okoljskih problemov, kot so na primer podnebne spremembe, ter spodbuja uporabo trajnostnih vzorcev potrošnje. Razčlemba odtisa po rabi tal (gozdni proizvodi, obdelovalne in pozidane površine, absorpcija ogljika in drugo) oziroma na to vezane potrošnje (bivanje, prehrana, promet ...) omogoča vpogled v strukturo odtisa in ključna področja, kjer so nadaljnji ukrepi za zmanjševanje odtisa lahko učinkovitejši.

Na svetovni ravni povpraševanje človeštva po biološko produktivnih površinah že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja presega biološko zmogljivost Zemlje, kar vodi v povečanje ekološkega dolga. Ta se v zadnjih dveh desetletjih povečuje za 5 % letno – prebivalec sveta je v letu 2019 v povprečju ustvaril več kot 1 gha dolga. Skupna biokapaciteta se zaradi sprememb rabe zemljišč v produktivnejše oblike sicer povečuje, merjena na prebivalca pa je z naraščanjem svetovnega prebivalstva v izrazitem upadu. Hkrati spremembe v rabi zemljišč (na primer iz gozdnih v obdelovalne) zmanjšujejo zmožnost površin za absorpcijo ogljika, kar prispeva k povečevanju ogljičnega odtisa, ki k ekološkemu odtisu prispeva večino. Ob sedanjem načinu življenja, ko ekološki odtis znaša okoli 2,6 gha in biokapaciteta 1,5 gha na prebivalca, bi človeštvo za doseganje trajnostne rabe oziroma možnosti obnavljanja naravnega kapitala potrebovalo 1,7 Zemlje.

Tudi v Sloveniji je zaradi načina življenja raba naravnih virov netrajnostna, ker izrazito presega biološko zmogljivost države. S tem ustvarja lokalni primanjkljaj in globalni ekološki dolg. Biokapaciteta na prebivalca (2,4 gha v 2019), ki je v zadnjih desetletjih dokaj stalna, je glede na svetovno povprečje višja, a nižja kot v povprečju EU in večini držav članic. Hkrati je ekološki odtis Slovenije z razmeroma nizko biokapaciteto visok (5,2 gha na prebivalca v 2019). Za trajnostno rabo virov, ki temelji na življenjskem slogu prebivalcev Slovenije, bi potrebovali 3,2 planeta Zemlje, kar nas uvršča med prvo četrtino ekološko bolj potrošnih držav sveta. V strukturi ekološkega odtisa prevladuje ogljični odtis (56 %). Izrazit je tudi odtis gozdnih proizvodov (23 %), ki precej presega povprečje EU (12 %). V mednarodni menjavi je ekološki odtis uvoza višji kot njegov izvoz, zato je Slovenija neto uvoznica ekološkega odtisa; izjema je le odtis gozdnih proizvodov. Kljub veliki gozdnatosti in s tem visokemu deležu gozda v biokapaciteti (76 % v primerjavi z 48 % v EU), ta ne omogoča polne absorpcije ogljičnega odtisa, ki je na prebivalca v Sloveniji višji kot v večini evropskih držav. Ta je posebej izrazit v komponenti osebnega prevoza, kjer se je ekološki odtis na prebivalca izključno zaradi ogljičnega odtisa v manj kot desetletju povečal za 70 %. Odtis prehrane je med nižjimi v Evropi, a to je povezano tudi z razmeroma skromno pridelavo hrane, ki precej zaostaja za povpraševanjem.

Poleg ukrepov, ki bi nadalje zmanjšali ekološki odtis v komponenti bivanja (gre za nadaljevanje izboljšav na področju energetske učinkovitosti stavb), ki k ekološkemu odtisu prispeva največ, potencial za nujno zmanjšanje ekološkega odtisa v Sloveniji predstavljajo predvsem ambicioznejši ukrepi za razogljičenje prometa. To je predvsem zmanjševanje cestnega in izboljšanje javnega prometa ter spodbujanje uporabe alternativnih, tudi nemotoriziranih, oblik mobilnosti.