Novice

Evropske institucije so se za oblikovanje ESSP odločile kot odziv na posledice gospodarske in finančne krize (2008–2013), ki so negativno vplivale na kakovost življenja prebivalcev po vsej EU. Evropske institucije, podpisnice zaveze, bodo do leta 2030 krepile socialno konvergenco, socialno pravičnost in trajnostno družbeno blaginjo ob upoštevanju dobrobiti za vse prebivalce EU. Od leta 2021 je ESSP sestavni del vseh politik EU, njegovo uresničevanje pa se že od leta 2018 spremlja v okviru evropskega semestra. Za spremljanje uresničevanja načel ESSP so bili dogovorjeni številni kazalniki, nekatere pa Eurostat še razvija. Države članice so na vrhu v Portu maja letos s sprejetjem akcijskega načrta potrdile svojo zavezanost uresničevanju ESSP.

ESSP sestavlja dvajset načel in pravic, ki jih nacionalne vlade vključujejo v svoje nacionalne politike, pri čemer so zajeta tri področja: 
(i)    enake možnosti in dostop do trga dela, ki zajema: dostop do izobraževanja, pravico do enake obravnave ne glede na spol, preprečevanje tveganja revščine in diskriminacije ter aktivne politike zaposlovanja;
(ii)    pošteni delovni pogoji, ki zajema: varno in prilagodljivo zaposlitev, ustrezno minimalno plačo, zaščito v primeru odpovedi delovnega razmerja, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, pravice do varnosti in zdravja pri delu ter krepitev socialnega dialoga in udeležbe delavcev;
(iii)    socialna zaščita in vključenost, ki zajema: ustrezno vzgojo in varstvo otrok ter preprečevanje revščine otrok, dostop do socialnih zavarovanj in zavarovanj za primer brezposelnosti, pravico do ustreznega minimalnega dohodka in socialnih pomoči za preprečevanje revščine, pravico do dostojnih pokojnin in dolgotrajne oskrbe ter dostopnega in kakovostnega zdravstvenega varstva, ustrezne storitve za vključevanje oseb s hendikepom, dostopnost nastanitev (za preprečevanje brezdomnosti) in drugih osnovnih storitev za življenje. 

Da bi analizirali stanje na področjih ESSP v Sloveniji, smo pripravili pregled kazalnikov ESSP in razvoja socialnih politik, politik trga dela in enakih možnosti za zadnjih dvajset let. Publikacija je sestavljena iz dvajsetih poglavij. Na podlagi celovitega in analitičnega pregleda stanja so se pokazale številne prednosti, saj so nekatera področja v Sloveniji v primerjavi z drugimi članicami EU dobro razvita, pokazali pa so se tudi izzivi na posameznih področjih. Tako ob upoštevanju izzivov po posameznih področjih izpostavljamo tudi nekatere nujne spremembe za doseganje dostojnega in kakovostnejšega življenja vseh prebivalcev družbe. 

Visoka stopnja vključenosti mladih v izobraževanje in nizke neenakosti v izobraževanju v Sloveniji sta dobra podlaga za zagotavljanje enakih možnosti, participacije na trgu dela in v družbi, skrb vzbujajoča pa sta zmanjševanje udeležbe odraslih v izobraževanju in usposabljanju ter nizka stopnja vključenosti brezposelnih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Izzivi na področju enakih možnosti in dostopa do trga dela so zato povezani predvsem z: 
-    zagotavljanjem boljšega dostopa do izobraževanja za ranljive skupine otrok in mladostnikov ter njihove večje socialne vključenosti (inkluzije), 
-    povečanjem stopnje delovne aktivnosti žensk ter njihove zastopanosti v političnem in družbenem odločanju, 
-    povečanjem participacije mladih (15–29 let) in starejših (55–64 let) na trgu dela z ustreznejšimi aktivnimi politikami zaposlovanja in spodbujanjem vseživljenjskega učenja, 
-    izboljšanjem znanj in spretnosti odraslih za zeleni in digitalni družbeni prehod ter 
-    povečanjem vključenosti v vseživljenjsko učenje za starejše od 65 let, kar bi prispevalo k njihovi večji vključenosti v družbo in h kakovostnejšemu staranju.

Razvrstitev držav EU glede na kazalnike za področje enakih možnosti in dostopa do trga dela, leta 2019

Kar zadeva poštene delovne pogoje, je zaradi velikega deleža standardnih zaposlitev v Sloveniji zagotovljena relativno dobra socialna vključenost, premalo pozornosti pa je namenjene ustvarjanju kakovostnejših delovnih mest za vse oblike dela. Manj pogosto kot v poprečju EU se v Sloveniji ukrepa na področju varnosti in zdravja pri delu; možnosti usklajevanja poklicnega in družinskega življenja še niso povsem izkoriščene; pogosti zastoji v socialnem dialogu otežujejo učinkovitost politik trga dela in delovnih pogojev. Povečanje minimalne plače po letu 2010 je prispevalo k zmanjšanju tveganja revščine delovno aktivnih. Na področju poštenih delovnih pogojev se izzivi kažejo predvsem v: 
-    zagotavljanju socialne varnosti zaposlenim v nestandardnih oblikah dela, odpravljanju prikritih delovnih razmerij ter prekarizacije dela, 
-    ustvarjanju novih in kakovostnejših delovnih mest, 
-    odločnejšemu ukrepanju na področju varnosti in zdravja pri delu v smeri zmanjševanja psihosocialnih tveganj in drugih obolenj zaradi visoke intenzivnosti dela, tudi ob upoštevanju spremenjenih razmer (npr. pravica do digitalnega odklopa), 
-    vzpostavitvi in okrepitvi socialnega dialoga na ravni Ekonomsko-socialnega sveta in večjem vključevanju strokovne javnosti ter civilne družbe v odločanje o vseh pomembnih razvojnih družbenih vprašanjih, 
-    oblikovanju ukrepov za spodbujanje zaposlovanja mladih in dolgotrajno brezposelnih ter 
-    ohranjanju cenovno dostopne in kakovostne javno organizirane vzgoje in varstva otrok ter boljši seznanjenosti očetov in delodajalcev o pravicah do izrabe očetovskega dopusta. 

Razvrstitev držav EU po glavnih in dopolnilnih kazalnikih za področje poštenih delovnih pogojev, leta 2019

V zvezi s socialno zaščito in vključenostjo ugotavljamo, da je prag osnovnega zneska minimalnega dohodka v Sloveniji nizek. S socialnimi transferji (brez pokojnin) se v Sloveniji uspešneje zmanjšuje tveganje revščine kot v povprečju EU. Visoka ostaja stopnja tveganja revščine starejših žensk, kar je predvsem posledica nizkih pokojnin (velik delež vdovskih pokojnin). Dostopnost zdravstvenih storitev je v Sloveniji omejena zaradi dolgih čakalnih dob, zelo široka pa je pokritost prebivalstva s košarico pravic; v dolgotrajni oskrbi je najbolj pereč problem zaostanek v razvoju storitev oskrbe na domu. Osrednji izzivi na področju socialne zaščite in vključenosti so: 

-    vsem skupinam prebivalcev z nizkimi dohodki in drugimi socialno-ekonomskimi ranljivostmi zagotavljati dostopne in zadostne socialne transferje, da bi te skupine prebivalcev zaščitili pred tveganjem revščine; 
-    izboljšati dostop mladih do nadomestil za brezposelnost, 
-    odpraviti čakalne dobe v zdravstvu ter povečati število zdravnikov in diplomiranih medicinskih sester s celovitim pristopom za krepitev odpornosti zdravstvenega sistema, ki je zaradi epidemije covida-19 izjemno obremenjen; 
-    zagotavljati ustrezno raven pokojnin za dostojno življenje vseh upokojencev, 
-    povečati dostopnost dolgotrajne oskrbe in zagotoviti deinstitucionalizacijo storitev za vse starejše in hendikepirane osebe, ki niso zmožne v celoti same skrbeti zase, 
-    povečati razpoložljivost najemnih in cenovno dostopnih stanovanj ter preprečiti porast brezdomnosti z vzajemnimi socialnimi in stanovanjskimi politikami, 
-    zagotavljati oskrbo s čisto pitno vodo in odločneje ukrepati za trajnejše ohranjanje tega naravnega vira ter
-    izboljšati dostopnost digitalne infrastrukture tudi na redkeje poseljenih območjih.

Razvrstitev držav EU po glavnih kazalnikih za področje socialne zaščite in vključenosti, leta 2019

Analiza je torej pokazala, da se Slovenija po večini glavnih kazalnikov ESSP uvršča visoko med državami EU, podrobnejše analize načel in pravic ESSP pa so pokazale tudi izzive na posameznih področjih. V Sloveniji imamo v primerjavi z drugimi članicami EU eno najnižjih neenakosti in stopenj socialne izključenosti, najnižjo med vsemi članicami pa imamo stopnjo tveganja revščine otrok. Hkrati pa imamo zaradi čakalnih dob enega najvišjih deležev nezadovoljenih potreb po zdravstveni oskrbi, slabo razvit sistem dolgotrajne oskrbe, še zlasti oskrbe na domu, ter vrsto izzivov na področju socialne vključenosti nekaterih ranljivih skupin, učinkovitosti in dolgoročne finančne vzdržnosti sistemov socialne zaščite ter predvsem pri spremljanju in razvoju programov enakega obravnavanja in vključenosti za skupine, ki niso ustrezno zastopane v kazalnikih spremljanja socialnih pravic.