News

Kazalniki kakovosti življenja za Slovenijo so v minulih letih v primerjavi z drugimi državami EU kazali dokaj ugodno sliko, v obdobju ekonomske krize pa so se začeli poslabševati. Brezposelnost in odvisnost od socialnih transferjev se je začela povečevati že v letu 2008 in se stopnjevala v letu 2009. V zadnjih letih se je povečal delež nizkih plač in razlike v plačah, v letu 2008 se je po večletnem zniževanju  stopnja tveganja revščine rahlo povečala, prav tako se je povečala stopnja materialne prikrajšanosti. Kazalniki družbene kohezije so klub temu še vedno kazali relativno ugodno sliko. Zaostanek  povprečnega razpoložljivega dohodka na prebivalca za EU 27 se je močno zmanjšal. Izboljševala se je tudi dostopnost javnih storitev in dobrin splošnega pomena. Vse več izzivov pa prinašajo demografske spremembe.

To so ugotovitve nove številke publikacije Socialni razgledi, v kateri na Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj podajajo analitičen portret razvoja slovenske družbe, družbene klime in razmer ter razvojnih trendov, ki vplivajo na družbeno kohezijo. Ob pripravi publikacije so bili na voljo podatki večinoma le do vključno leta 2008.

Na Umarju v tokratni publikaciji ugotavljajo, da se je število prebivalcev Slovenije v zadnjih letih precej povečalo, kar je bilo predvsem posledica selitvenega prirasta, povezanega predvsem z gospodarsko konjunkturo in spremljajočih povečanih potrebah na trgu dela po širitvi EU. Od leta 2006 je število prebivalcev znova naraščalo tudi zaradi pozitivne naravne rasti. Število rojstev, ki je upadalo več kot dvajset let, se od leta 2004 spet povečuje, pri tem pa postaja starost žensk ob rojstvu otrok vse višja. Pričakovano trajanje življenja se podaljšuje in umrljivost dojenčkov, ki je med najnižjimi v Evropi, se je v obdobju 2000–2008 skoraj prepolovila. V strukturi prebivalstva se tako povečuje delež starega prebivalstva (65 let in več). Po Eurostatovih demografskih projekcijah se bo število prebivalcev čez nekaj let začelo zmanjševati, staranje prebivalstva pa se bo še pospešilo. Pričakovane demografske spremembe zato zahtevajo sistematične ukrepe v prebivalstveni in zaposlitveni politiki ter politiki javnih financ.

Število upokojencev namreč narašča hitreje od števila zavarovancev, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, opozarjajo na uradu. Povprečna starost ob upokojitvi se sicer povečuje, je pa še vedno relativno nizka. Razmerje neto starostne pokojnine do neto plače se je v obdobju 2000–2007 zniževalo, leta 2008 se je zadržalo razmerje iz preteklega leta, v prvih desetih mesecih leta 2009 pa se je rahlo povečalo.

Po daljšem obdobju izboljševanja so se razmere na trgu dela v zadnjem četrtletju 2008 pod vplivom krize začele poslabševati. Število zaposlenih se je zmanjšalo, brezposelnih pa povečalo, kar je vplivalo na povečanje števila prejemnikov denarnega nadomestila in denarne socialne pomoči. Medregionalne razlike v stopnji brezposelnosti so se sicer zmanjšale, vendar ob bistveno višji stopnji registrirane brezposelnosti. Ker ni realno pričakovati hitrega izboljšanja razmer na trgu dela, je velik izziv za politiko tega trga povečanje števila vključenih brezposelnih in zaposlenih v programe izobraževanja in usposabljanja ter programe javnih del, ki naj bi okrepili njihovo zaposljivost.
V obdobju 2000–2008 se je dohodek prebivalstva povečeval hitreje od potrošnje, zaostanek za povprečnim dohodkom na prebivalca EU-27 pa se je zmanjšal. Struktura razpoložljivega dohodka slovenskih gospodinjstev se v tem obdobju ni bistveno spremenila – v primerjavi s povprečjem EU-27 večji delež dohodka pridobimo z zaposlitvijo in manjšega z lastnino.  Podatki o izdatkih prebivalstva kažejo, da je petina gospodinjstev z najvišjo potrošnjo leta 2007 porabila 4,2-krat več kakor petina z najnižjo potrošnjo. Gospodinjstva z najvišjo potrošnjo (IV. in V. kvintil) so namenila največji delež izdatkov za promet in nato za hrano, temu je sledila skupina stanovanje.

Realna bruto plača na zaposlenega se je v obdobju 2000–2008 povečala povprečno letno za 2,3%, rast pa je bila v zasebnem sektorju hitrejša kakor v javnem. V zasebnem sektorju so v rasti plač velike razlike po dejavnostih. v zadnjih letih se je tudi povečal delež zaposlenih z nizkimi plačami. Neustrezen usklajevalni mehanizem minimalne plače je povzročil znižanje razmerja minimalne plače glede na povprečno bruto plačo zasebnega sektorja, in zahteve po izrednih uskladitvah. Visoki dvigi minimalne plače bodo izpostavili neustrezno strukturo v porazdelitvi plač, saj se bo povečal proces zgoščanja nizkih plač. Izziv sedanje plačne politike bo zato, kako izpeljati obdobje prilagajanja novim zahtevam po višji tehnološki zahtevnosti proizvodnje in bolj stimulativni politiki plač.

Dostopnost javnih storitev in dobrin splošnega pomena se je do leta 2008 na večini področij izboljševala, marsikdaj zaradi plačila iz zasebnih virov, obstajajo pa še nekateri problemi. V sistemu zdravstvenega varstva se je obremenjenost gospodinjstev z izdatki za zdravstvo povečala. V strukturi zasebnih izdatkov za zdravstvo je delež izdatkov gospodinjstev iz žepa že presegel izdatke iz prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Na primarni ravni je v javni mreži še naprej problematična predvsem regionalna pokritost s splošnimi zdravniki in zagotavljanje preventivne dejavnosti, čakalne dobe so dolge zlasti v zobozdravstvu za odrasle. Z dodatnim vlaganjem v skrajševanje čakalnih dob pa se je v obdobju 2003–2008 izboljšala dostopnost do storitev v akutni bolnišnični obravnavi.

Dostopnost storitev in programov socialnega varstva se je v tem obdobju prav tako izboljšala. Kljub povečevanju potreb po dolgotrajni oskrbi zaradi staranja prebivalstva se je s širjenjem zmogljivosti domov za starejše izboljšala tudi dostopnost institucionalne oskrbe, še naprej pa je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaostajala zlasti pri razvoju oskrbe na domu. Izdatki za dolgotrajno oskrbo so se realno vseskozi povečevali, v letih 2007 in 2008 predvsem iz zasebnih virov. Delež celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo v BDP se je gibal na ravni povprečja 25 evropskih držav.

Stanovanjske razmere so se na splošno izboljšale, a so za prebivalstvo v nižjih dohodkovnih skupinah in za najemnike ostale precej neugodne. Približno polovica gospodinjstev z nizkimi dohodki in najemniki je težko poravnavala stanovanjske stroške. Stanovanjski sklad se je še naprej povečeval, problem pa so bile visoke cene stanovanj, ki niti gospodinjstvom s povprečnimi dohodki niso omogočale, da bi z nakupom ali najemom na trgu prišla do primernega stanovanja.

Gibanja glede vključenosti v izobraževanje, dokončanja izobraževanja in spreminjanja izobrazbene strukture so bila večinoma ugodna. Glavni izzivi pa so zagotavljanje dovolj velikih zmogljivosti v vrtcih, zmanjševanje vpliva socioekonomskih dejavnikov na učne dosežke učencev in zmanjševanje razlik v vključenosti odraslih v izobraževanje glede na socioekonomske značilnosti (starost, dosežena formalna izobrazba, status aktivnosti, poklic).

Družbena kohezija je bila v Sloveniji razmeroma visoka, saj se uvrščamo v vrh EU-držav. Tako smo imeli leta 2008 najnižjo dohodkovno neenakost, najnižji delež gospodinjstev z otroki, v katerih ni nihče delal, in najnižji delež mladih, ki so opustili šolanje. K zmanjševanju dohodkovne neenakosti je precej prispeval razmeroma učinkovit sistem socialnih transferjev, saj bi bila revščina brez te pomoči socialne države skoraj dvakrat višja.

Tudi nekateri drugi kazalniki kakovosti življenja v Sloveniji (npr. stopnja kriminalitete, število umorov in ubojev, pa tudi šibak občutek ogroženosti prebivalstva v neposrednem življenjskem okolju) so kazali na dokaj ugodno uvrstitev države v EU. Močno pa je Slovenija presegla povprečje EU po številu prometnih nesreč s smrtnim izidom in po samomorilnosti. Tudi zaupanje drugim ljudem in zaupanje v institucije kot kazalnik socialnega kapitala je bilo v Sloveniji nizko. Po kazalniku sreče in zadovoljstva pa smo se uvrstili v sredino držav EU.

Delež javnofinančnih izdatkov v BDP, ki so neposredno in posredno povezani s socialnim razvojem, se je zmanjševal, posebno za socialno zaščito. S slabima dvema tretjinama deleža vseh javnofinančnih izdatkov v BDP je Slovenija v letu 2007 (po metodologiji nacionalnih računov in namenski razvrstitvi) pokrila izdatke, ki so neposredno in posredno povezani s socialnim razvojem (za socialno zaščito, zdravstvo, izobraževanje ter rekreacijo in kulturo). Čeprav so izdatki za te namene v primerjavi z drugimi visoki, so bili v letu 2007 nižji od povprečja EU-27 (Slovenija: 28,3 % BDP; EU-27: 30,8 % BDP) in nižji kakor v predhodnih dveh letih. Med izdatki so največji tisti za socialno zaščito, vendar so se od leta 2003 v deležu BDP močno znižali in so krepko nižji od povprečja EU-27. Podobno so bili nižji od povprečja EU-27 izdatki za zdravstvo. Izziv reforme socialne zaščite je zato nedvomno velik, saj bomo morali ob zdaj primerjalno nizkih izdatkih za socialno zaščito in zdravstvo ter ob pričakovanem povečevanju potreb prihodnjih generacij po teh izdatkih zagotoviti sisteme, ki bodo javnofinančno vzdržni.

Publikacija v celoti